Vesolje in naš planet Zemlja

Pred nedavnim sem prejela čudovit mail z neverjetnim sporočilom:

»V trenutkih ko misliš, da je ta svet, v katerem živiš in ki je izpolnjen z veličastnimi mesti, morji, planinami in kontinenti, neuničljiv, ko misliš, da je zaradi svoje velikosti odporen na to, kar mu ljudje povzročamo, se ozri na to fotografijo. Leta 2004 jo je posnela avtomatska vesoljska ladja Cassini-Juygens, ko se je nahajala blizu Saturnovih prstanov.

Naš planet Zemlja je na tej fotografiji le drobna pikica. In na tej modri pikici živimo mi. Vse naše vojne, vsi naši problemi, vsa naša veličina in beda, vsa naša tehnologija in vsa umetnost, vse naše civilizacije, vse rase in religije, vse vlade in vse države.«

In takrat sem se zavedla, kako veličastno je vesolje z vsemi nam znanimi in neznanimi planeti. Naš planet Zemlja je le majhen delček te veličastne neskončnosti, toda njen sestavni del, in zato je ravno tako pomemben kot vsak drug, saj z vsem sestavlja neskončnost. In tudi vsak človek, pa čeprav je le kapljica v tej neskončnosti, je prav tako pomemben, saj brez njega ta celota ne bi bila več popolna.

Ko pogledamo skozi teleskop, lahko opazujemo samo materialno vesolje, toda obstaja še veliko več od tega, kar smo sposobni videti – duhovno vesolje z neštetimi duhovnimi planeti.

Marsikaj zanimivega o nastanku in obstoju duhovnega in materialnega vesolja lahko preberemo v knjigi Vzrok in nastanek vseh bolezni, ki je Kristusovo razodetju po Gabriele, Božji prerokinji in poslanki za naš čas. Za tiste, ki jih to zanima, citiram nekaj odlomkov.

»Celotno vesolje, vidna in nevidna vesolja, obstajajo zato, ker jih navdihuje in ohranja praenergija, Bog. Vse je Duh iz Njegovega Duha.

Božje načelo, ki daje in sprejema, je v sebi stopnjujoči se perpetuum mobile. Tako je tudi neskončnost podvržena nenehnemu raztezanju in evoluciji (razvoju). Ob začetku stvarstva se je to dogajalo v malem. Zaradi nenehnega vdihavanja in izdihavanja praenergije pa se je in se po Duhu neskončnost neprestano razteza in oblike bitnosti se razvijajo. Tako je nastalo popolno stvarstvo nebeških svetov.

Osrednje prasonce, ki je iz dveh tretjin pozitivne in iz ene tretjine negativne pramoči, razliva svojo energijo v vesolje po sedmerih prizmatičnih soncih. Te pramoči v vesolju sprejemajo duhovna bitja, duhovni minerali, rastline, živali, bitja narave in zvezde.

Ker pa vsak gib energijo ponovno proizvaja, teče več energije nazaj v prasnov, kot jo ta odda. Sedemkrat sedmere moči iz neskončnosti se ponovno stekajo v Osrednje prasonce in postanejo en tok, vsemoč. Ta vsemoč teče ponovno v sedem prizmatičnih sonc. Ta sonca jo razstavijo v spektralno (mavrično) svetlobo neskončnosti in jo ponovno razlivajo v vesolje. Tako se vse zvezde, duhovna bitja, kraljestva narave, duše in ljudje neprestano gibljejo. Po vnaprej določenem ciklusu Osrednje prasonce ponovno vzame del energije, jo okrepi in ta energija teče nato spet kot tok, vsemoč, prek prizmatičnih sonc v neskončnost. Na ta način prejemajo pramoč, Svetega Duha, tudi območja očiščevanja, delno in popolnoma materialni svetovi, kot to ustreza njihovemu razvoju, njihovim obstoječim duhovnim možnostim.

Ko je Večni, imenovan tudi Vseduh, oživel vesolje in ko je ustvaril čista duhovna sonca, svetove in duhovna bitja, je podaril duhovnim bitjem, Svojim otrokom, Svojo dediščino kot esenco. To pomeni: vsako duhovno bitje nebes je zakon in ima tako v sebi, v svoji duhovno-atomski zgradbi, neskončnost kot esenco.«

Toda ženski angel, ki je bil tudi dual Boga-Očeta, ni hotel sprejeti Božjega otroštva, temveč je hotel biti kot Bog sam, ki je povsod navzoči Duh. Zato se je uprl Bogu in Ga hotel premagati, da bi lahko sam prišel na Njegovo mesto. Za svoj načrt je nato pridobil še nekatera duhovna bitja. Z neprestanim ponavljanjem misli, ki so bile proti Bogu in proti Njegovemu zakonu so se začela ta bitja vedno bolj ločevati od enostne zavesti.

»Padec je imel veliko večje razsežnosti in posledice, kot so si to prvi padli otroci lahko predstavljali: Skupaj z upornimi duhovnimi bitji, ki so ustvarila nesoglasja in so se sama okužila z njimi, so ta nesoglasja zajela tudi dele duhovnih planetov, okužila so torej dele, na katerih so imela ta duhovna in padla bitja svoja nebeška bivališča. Deli duhovnih ozvezdij so spremenili svoje frekvence in so se začeli opotekati. Turbulence so nato odlomile te dele duhovnih planetov in so jih vrgle v vesolje, kjer so se oblikovali v območjih z manj svetlobe.

Deli harmonično uravnoteženih duhovnih planetov, ki jih je še naprej preseval večni zakon, niso mogli več zadržati duhovnih bitij, ki so se uprla pranačelu in so zdaj postala padla bitja. Ker so se padla bitja obdala s svojimi lastnimi protizakonitimi občutki, jih zakoniti deli duhovnih planetov niso več privlačili.

Knez zakona, ki je zastopal Božjo voljo, je padla bitja odvedel iz čistih nebes, tja, kjer so se medtem oblikovali odlomljeni deli planetov. Deli planetov so nato pritegnili tista duhovna bitja, ki so ustrezala njihovim frekvencam.

Misel padca je preoblikovala dele duhovnih planetov in z njimi skupnosti kamnov, rastlin in živali, navzdol. Zaradi preoblikovanja najvišje energije v nizko nihanje, v materijo, je sčasoma, ko so sledile še nadaljnje nasprotnosti, prišlo do zakona vzroka in učinka, zakona setve in žetve.

Če bi se prvemu ženskemu načelu posrečil naklep, da postane kot Bog, povsod navzoč, potem bi se vse duhovne oblike razkrojile. Kajti del negativne moči, ki vsebuje otroštvo, bi stekel ponovno nazaj v pramoč. Z razkrojem vseh duhovnih oblik bi nastalo prvotno načelo izenačenosti: polovica negativne in polovica pozitivne moči.«

Z razdelitvijo Svoje dediščine, ki v vsakem bitju deluje kot odrešilna iskra, je Kristus kot Jezus iz Nazareta na Golgoti preprečil razkroj vseh oblik. Kristus, Odrešitelj vseh duš, bo s Svojo dediščino, z delno močjo iz pramoči, ponovno vzpostavil absolutno kozmično enost, ki ustreza večnemu načrtu stvarjenja.

»Ovoj, ki obdaja duha in dušo, človek, je torej časovno pogojen – in zato minljiv, kajti vse, kar nima povsem finosnovne zgradbe, ni trajno obstojno.« Toda človekova duša je nesmrtna in ko bo s Kristusovo pomočjo odložila vse svoje ovoje, ki jih sestavljajo njene nasprotne misli, besede in dejanja, se bo ponovno vrnila v svojo resnično domovino, ki je pri Bogu, našem Očetu.

»Vsa bit temelji na energiji, na nihanju. Čista nebesa s čistimi duhovnimi bitji in z duhovnimi kraljestvi mineralov, rastlin in živali, materija s svojimi oblikami in ljudmi, delno materialna območja s svojimi delno materialnimi bitji in življenjskimi oblikami, ravni očiščevanja s svojimi dušami: vse je nihanje.

Čista duhovna bitja vidijo v vsa območja, tako čistih nebes kot tudi v kraljestva duš in popolno materialnega.

Ljudje, ki so usmerjeni samo na materijo, vidijo samo materijo in sebi enake. Ljudje, ki iščejo nebeško kraljestvo v sebi in ga odpro ter so se duhovno, torej v nihanju, dvignili nad štiri ravni očiščevanja, spoznajo in vidijo v sebi resnične zakone. Vidijo, kaj se godi za materijo in v ravneh očiščevanja. Prebudili so se v sinovstvo in v hčerinstvo v Duhu neskončnosti.

Ko je torej duša v človeku dosegla to razširitev zavesti in je prehodila štiri ravni očiščevanja, ko je njena zavest v Božjem otroštvu, takrat se duši in človeku razodene, kar je za materijo: način delovanja in življenje Duha. Čiste oblike svetijo samodejno. Ne obseva jih sonce, tako kot človeka. Pramoč sije v njihovo notranjost in seva skozi njih.

Nasprotno pa materialno vesolje in tudi fizično telo obsevajo sonca in planeti le od zunaj, torej jih ne presevajo. Šele tako postane materija vidna. Če svetloba ne bi osvetljevala teles in predmetov, ne bi bilo odsevov svetlobe in predmetnost ne bi bila vidna.

Če je duša še zelo vezana na Zemljo, potem ne more gledati v višja in svetlejša območja, ker še ni razvila višjega nihajnega števila teh življenjskih območij. Njena zavest je torej še zožena. Višje sfere v njej še ne odsevajo, saj so zaradi njenih bremen še zakrite.

Čista bitja pa, nasprotno, živijo zakon in so zato zakon sam – samodejno svetleč. Njihovega duhovnega praobčutja nič ne kali. Vse stvari vidijo v pravi luči in vse procese spoznajo v celoti. Čisto, absolutno, ne potrjuje omejenosti časa in prostora. Zato omejenost ne more obstajati večno. Bog seveda vidi omejenost, vendar je ne potrjuje. Čistemu bitju, čisti zavesti, je vse odprto in jasno. Čisto vse prežema, tudi materijo, vsa sonca, svetove in ljudi. Mi vidimo materijo kot trdno snov. Le-ta pa je, kot vse v neskončnosti, nihanje, energija.

Mnogo znanstvenikov npr. išče in raziskuje samo na materialnem področju. V materialni biti vidijo edino resničnost in edino možnost, da lahko zbirajo izkušnje, da bi morebiti postali slavni. Nadaljnja in za njih nevidna območja življenja, ohranjujočo moč, ki je življenje v materiji, ki ohranja materialno in nosi oblike – zakon torej, ki učinkuje za materijo – upoštevajo le nekateri. Za mnoge je nevidna moč, absolutni zakon, miselna slika mistikov, ki se zdi neuresničljiva.

Dokler človek ne razišče sebe, kaj dejansko je, pozna samo svojo zunanjost. Človek pa je kozmično bitje, ki nosi v sebi duhovno telo, imenovano duša.«

http://www.universelles-leben.org/

Kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu

Pred sabo imam zvezek, na katerega naslovnici je fotografija prelepega tjulnja, ki s svojimi velikimi temnimi očmi zre v daljavo. Pod sliko je napisano baby. Mladiček torej. Prelep tjulnji mladiček v belem kožuščku in z velikimi iskrenimi očmi. Ko se zazrem v te oči in v njegov obraz, poskušam razumeti, kaj vse občuti ta mladiček. Izžareva svežino rane mladosti, iskrenost in zaupanje, vedoželjnost in veliko željo po ljubezni, toplini in nežnosti svojih staršev. Toda v njegovih očeh je tudi strah, strah, da bi še nebogljen in nedorasel samostojnemu življenju ostal brez staršev, brez matere, popolnoma sam.

In nato poiščem še druge fotografije, fotografije živalskih mladičkov, ki so skupaj s svojimi materami. Gledam mlade muce in kužke, konje, medvede in slone, leve in tigre. Pa tudi ptice, gosi in race, krokodile, delfine ter še mnogo drugih živali. In v očeh teh mladičkov ni niti malo strahu, temveč popoln mir in gotovost. Povsem zaupajo svojim materam, kar dokazujejo z vsem svojim bitjem. In v očeh mater, v izrazu njihovega obraza, najprej opazim neizmerno ljubezen. Oči so velikokrat zaprte in na obrazu izraz popolne blaženosti in sreče, ali pa so uprte v svoje otroke in izražajo veliko odgovornost in skrb. Prav na vseh fotografijah pa zaznam prijateljstvo in povezanost.

To vendar ne more biti samo nagon in instinkt, si rečem. Pravzaprav ne opazim nobene razlike med ljubeznijo in skrbjo, ki jo izražajo človeški starši in med tisto, ki jo gledam na teh fotografijah. In isto občutim tudi, ko gledam mladičke. Prav nič drugačni se mi ne zdijo od človeških otrok. Razigrani so, ali pa se polni želje po ljubezni in varnosti stisnejo k svojim staršem.

Ljubezen staršev do otrok je najiskrenejša od vseh ljubezni. In marsikateri starš pozna neizmerno in globoko bolečino, ki se je zarezala vanj, ko je izgubil svojega otroka. In skoraj vsak starš se je že kdaj bal za svojega otroka. Takšni trenutki so zmeraj boleči. In tisti, ki je že občutil bolečino, laže razume drugega ter laže dojame, kako se počuti.

Mogoče na tak način lahko razumemo, kaj občuti živalska mati, ko ji vzamejo mladička, to nebogljeno, nežno bitje, s katerim je bila popolnoma povezana, ko ga je nosila pod srcem. Bitje, za katerega je nato z neizmerno ljubeznijo skrbela in se veselila njegovega napredka. Njenega otroka, ki jo je vsak dan razveseljeval in se stisnil k njej, ker si je želel njene nežnosti in ljubezni. Gledala ga je, kako se brezskrbno igra in poslušala njegove glasove. Občutila je dotik njegovega nežnega telesca in bitje njegovega srca ter ob pogledu v njegove oči razumela, kaj si želi in kaj potrebuje.

Nato pa ga nenadoma nima več ob sebi, čeprav ve, da je še majhen in nebogljen in da jo potrebuje. Morda ga sliši, kako jo kliče in tuli od neizmerne stiske in strahu, a ne more več do njega. Mogoče pa sploh ne ve več, kje je in kako ravnajo z njim. Lahko da je pri dobrih ljudeh, čeprav to še zdaleč ni isto kot biti pri materi. Toda mogoče je pri ljudeh, ki so do živali brezčutni, ki jih zapirajo v kletke in na njih delajo poskuse. Ali pa je morda v rokah ljudi, ki so zaradi želje po dobičku ali po okusni mesni hrani v živalih že davno pozabili zaznavati njihova čustva in občutke ter občutiti njihovo stisko in trpljenje, temveč v njih vidijo samo še premikajoči se predmet, ki ga lahko izkoristijo za svoje potrebe in užitke.

Morda stoji ob otrokovem mrtvem telescu, ker ga je ustrelil nekdo, ki se ne zaveda, kaj pomeni izgubiti otroka, in ki se ne zaveda neznosnega trpljenja in bolečine mladega bitja, ki si želi ljubezni in varnosti, a mora gledati v oči strašni smrti.

Kaj ob takšnem razmišljanju občutimo mi? Grozljivo je, zares grozljivo. Ob posnetkih, ki prikazujejo trpljenje živali, si velikokrat zakrijemo oči in zatisnemo ušesa, ker vsega tega ne moremo prenesti. Toda živali morajo vse to doživljati. Nobene izbire nimajo, ker smo tisti, ki bi morali skrbeti, da bi jim šlo dobro, pozabili na usmiljenje in ker tako zelo hrepenimo po sreči, da jo iščemo v denarju in užitkih in se ne zavedamo, da jo na tak način vedno bolj izgubljamo.

Božič občutimo kot veliki praznik miru. Radi bi ga preživeli s tistimi, ki jih ljubimo in s katerimi si želimo biti srečni. Poskusimo nekaj narediti za to, da bodo tudi živali lahko ostale skupaj in da bodo srečne. Že majhen korak vsakega posameznika lahko marsikaj premakne. In če je teh korakov več in še več, lahko veliko pripomoremo k temu, da bo sreča spet postala del našega življenja in nam je ne bo več treba iskati tam, kjer je ni. Saj kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu. To je že marsikdo doživel in doživimo lahko vedno znova.      

Zanimiva knjiga o partnerstvu

Pred kratkim sem prebrala zanimivo knjigo, ki govori o življenju v partnerstvu in zakonu. Zanimiva se mi zdi zato, ker o tej temi govori na precej drugačen način kot večina drugih knjig o partnerstvu. Če smo ljudje usmerjeni samo v tostransko življenje, potem partnerstvo in zakon doživljamo precej drugače kot če se zavemo, da je življenje še veliko več od tega, kar trenutno živimo. Ko se zavemo resničnih dimenzij našega življenja, takrat odnose z ljudmi in težave, ki se pri tem pojavijo, dojamemo s povsem druge perspektive in jih zato tudi začnemo reševati na popolnoma drugačen način.

Avtorica knjige je Gabriele, Božja prerokinja in poslanka današnjega časa. Knjiga nosi naslov: Sam v partnerstvu in zakonu? Sam na starost? Življenje v enosti! Nisi sam – Bog je s tabo. V Sloveniji jo je izdalo Univerzalno življenje.

Na tem mestu si lahko preberete nekaj odlomkov.

Številni ljudje iščejo varnost pri partnerju in v družini. Mnogi verjamejo in upajo, da se bodo v zakonu, v družini, »zasidrali«, tako rekoč dosegli varno pristanišče, v katerem je moč najti izpolnitev, domovino in varnost.

Večina ljudi išče v drugem to, česar sami nimajo. Vse svoje želje projicirajo v nekaj aspektov, ki jih, kot se zdi, drugi ima, in verjamejo, da so se zdaj »za­sidrali« pri njem, ki uteleša njihove želje. V resnici človek pritegne le to, kar je sam – in ne tega, kar bi rad imel. Kajti enako vedno pritegne enako.

Je to usoda ali nujnost, da smo – najpozneje na sta­rost – sami? Ali se je partner – še v fazi upanja, da se je končno le zasidral – usmeril drugam, ali si nimata več kaj povedati, ali pa je že mrtev. Kakor koli že: človek je sam. Kratka, navidezna sreča je že davno skopnela in o varnem pristanu ni več govora.

Postati star in mogoče biti »sam« ni usoda. Ali ni to, da je človek starejši ali star, mogoče celo sam, opozorilo za to, da smo na Zemlji samo gostje in da je naše zemeljsko bivanje priložnost, da se pravočasno pripravimo na življenje, ki je v naši duši, ki seva skozi dušo in ohranja fizično telo, dokler ga življenje ne iz­dahne?

Noben človek ne bo mogel za stalno reči: »Zasidral sem se.« Na tem svetu se nikoli ne zasidramo. Zakaj ne? Ker nismo od tega sveta! Jezus, Kristus, nas je smiselno opozoril na to: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Če bi bilo od tega sveta, bi se moji ljudje bo­jevali, da me ne bi izročili. Ali: Božje kraljestvo je v vaši notranjosti. In: Prizadevajte si najprej za Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, tako vam bo vse os­talo navrženo.

Dragi bralec, še enkrat bi ti rada z drugimi beseda­mi osvetlila, kako je z nezadovoljstvom, ki se vedno znova vrača. Nepotešljiva želja, nepojasnljivo hre­penenje nista nič drugega kot slutnja, da mora obsta­jati kraj, ki daje varnost, mir in srečo. Zato je človek nemiren ter brez počitka išče in išče.

To je iskanje nečesa, prizadevanje za nekaj, česar ne moremo identificirati, ker to, kar iščemo, imenu­jemo mož, žena, bogastvo, denar, zdravje, dobrine, razkošje in še marsikaj. V resnici ima iskanje veliko globlji razlog: iščemo pravzrok srca, svojo večno domovino. Drugače povedano: iščemo drugo polovico svoje duše.

Duša, katere jedro bitja – imenovano tudi srce duše – bije v ritmu neskončnosti, spada v večnost, v veliko duhovno družino, kjer je druga polovica, večno ljubeča zveza v Bogu, dualna zveza, kjer so večna ljubezen, sreča, varnost in domovina, ki večno obstajajo, kjer je absolutna gotovost in svoboda – življenje.

Srečen in svoboden lahko postaneš le, če živiš tako, da gre vsem dobro.
Zato bi lahko visoki cilj svojega življenja med drugim izrazili z besedami: Srečen sem takrat, ko gre mojemu bližnjemu bolje kot meni samemu.  Če se ta izjava uresniči v nas, potem bomo sto­rili vse, kar je v naši moči, da gre dobro vsem živim bitjem. Mislili bomo tudi na mučeno mater Zemljo.

Človek in duša bosta tako dolgo nemirna, dokler se duša ne potopi v veliki ocean življenja, v Boga, veliko ljubezen in enost. Dokler človek in duša resnično ne ljubita Boga, večnega Očeta vseh duš in ljudi, človek in duša iščeta. Šele ko je človek našel dom v Bogu, ki je enost v vseh ljudeh, živih bitjih in življenjskih oblikah, ko se je zasidral, se iskanje preneha. Potem se je svobodna, v veliki meri neobre­menjena duša obrnila k božanski družini in vsezav­esti in našla svojo drugo polovico.

                                  http://www.universelles-leben.org/cms/si

Knjižica, ki mi je pomagala spremeniti življenje

Pred približno 15. leti mi je v roke prišla knjižica, ki je mi je pomagala spremeniti življenje. Žalost in brezup je zamenjala notranja sreča in veselje do življenja. Ljudi in dogodke, ki so me obkrožali, sem počasi začela dojemati na drug način in jih videti z drugačnimi očmi. Spoznala sem, da nisem brezbrižno vržena v ta svet, temveč da obstaja upanje - nekdo, ki mi želi pomagati.

Verjela sem besedam, ki sem jih prebrala in ki sem jih brala vedno znova, toda ko sem nato v vsakdanjem življenju resnično doživela to pomoč in v marsikatiri situacili spoznala resnično vodstvo, sem bila sprva zelo, zelo presenečena. Kajti človek marsikaj prebere, toda največkrat verjame šele, ko doživi.

Več ko sem doživela resničnih dokazov, bolj je v rastlo upanje v meni in bolj sem se trudila povezati se z notranjo svetlobo, ki sem jo čutila v sebi. In občutila sem, da je v meni vedno več svobode, radosti in zaupanja.

Kasneje sem prebrala in spoznala še marsikaj, toda še vedno se zelo živo spominjam teh začetkov, ko je brezup zamenjalo upanje in je v meni vedno bolj rastel občutek lastne vrednosti.

Prilagam odlomek iz te knjižice, ki nosi naslov »Zdravim te« in jo je izdalo Univerzalno življenje.

UVOD

Kristus je Odrešitelj vseh ljudi in duš. Njegova zdravilna in življenjska moč je v vsakem od nas. On je Notranji zdravnik in ozdravitelj v srcu vsakega človeka. Vsak trenutek se lahko obrnemo k notranjemu zdravilnemu toku ljubezni - s pravimi občutki, mišljenjem, govorjenjem in dejanji, z zavestno usmeritvijo na moč Božje ljubezni, na Boga.

Bog se nam danes ponovno razodeva po preroški besedi. Po Njegovi prerokinji učiteljici, Gabriele iz Würzburga, prejemamo najgloblje nauke iz polnine Njegove modrosti in ljubezni.

Med Kristusovim sevanjem tečejo Gospodovi zdravilni žarki neposredno v dušo in telo. Njegove zdravilne moči ljubezni lahko prejme vsak, ki se popolnoma odpre in Mu zaupa. Rad bi nas rešil vsega, kar nas teži in bremeni. Gleda nas kot popolne Božje otroke: zdrave, svetle in ljubeznive, sijoče in lepe.

Nagovarja dušo, podarja ji več moči in jo dviga. Prednost ima zdravje duše, notranja ozdravitev. Po duši lahko prejme manjkajoče moči tudi telo - glede na to, kako se človek odpre zdravilnim žarkom, kako spozna svoje napake in jih obžaluje. Dobili bomo pomoč, oblažitev in ozdravlitev v tolikšnji meri, kolikor je dobro za dušo in človeka, kajti v vsem se godi Njegova volja.

Moči, ki pomagajo in zdravijo, delujejo samo tako dolgo, dokler živimo pozitivno, usmerjeno na Boga. Kajti Gospod je upravičeno rekel: 'Pojdi in ne greši več'.

Če živimo nesebično ljubezen, ki prežema in izpolnjuje naše občutke, misli, besede in dejanja, se vse bolj podajamo v Božji tok. Vse bolj živimo v Njegovem Duhu in iz Njegovega Duha absolutne, najvišje energije. In kdor živi v tem Duhu, je tudi skoraj popolnoma rešen bolezni in stisk - kajti v Bogu je samo zdravje.

KRISTUSOVO SEVANJE

V WURZBURGU
8.3.1987

Za ljudi in duše, ki so svoje čute obrnili k Meni, k Notranjemu zdravniku in ozdravitelju, k Odrešitelju vseh ljudi in duš, se je odprlo nebo.

K Svojim sem prišel iz nebes in utelesil sem se v Jezusu iz Nazareta. Iz nebes prihajam k Svojim v finosnovni obliki. Kdor je svoje čute usmeril v notranjost, ta občuti zdaj Moje sevanje, kajti dvignil sem zavest tistih, ki bolj ljubijo Boga kot ta svet, ki so svojim bližnjim lahko oprostili in so prosili za odpuščanje, ki so svoje mišijenje in hotenje posvetili Meni, Kristusu notranjosti. Ti so, ki me zdaj občutijo, ki zaznavajo, kako Moje sevanje prodira v njihove duše.

Univerzalno življenje sem Jaz v Bogu, v vašem in Mojem Očetu. Jaz, Duh, sem vam prinesel in vam prinašam veselo sporočilo: vse je živijenje; v Bogu ni smrti. Vse je svoboda, mir in skladnost. V Bogu ni nesoglasij, ni bolezni, skrbi in stisk; v Bogu je vse zdravo.

Da bi Moji, ki jih težijo bolezni, stiske, skrbi in usoda, ponovno ozdraveli ter posvetili vse svoje mišljenje in hotenje Večnemu, sem Jaz ponovno prišel, prišel v Univerzalnem življenju, ki je Moje delo, delo odrešitve in osvoboditve od vsega, kar bremeni človeštvo, vsakega posameznika: bolezen, stiske, usoda, lakota in še marsikaj.

Moji žarki ne sijejo samo v vas. Pošiljam jih tudi od zunaj v notranjost. Kajti tisti, ki so svoje čute usmerili v notranjost, so dvignjeni in občutijo zdaj sevanje od zunaj v notranjost; podal sem se na četrto stopnjo, da vas osvetljujem s Svojo lučjo in s Svojo močjo. Dojemite milost, ki vam je dana v tem času, v tem časovnem obdobju! Občutite milost, kajti k Svojim prihajam v besedi in dejanju ter sem v duhovni obliki zmeraj med njimi, da jim podarjam ljubezen, moč, upanje in mir, pa tudi ozdravitev za dušo, in, če je dobro, tudi ozdravitev za telo.

Moj otrok! Nagovarjam vsakega posameznika - tebe, tebe in tebe. Poglej, neskončna milost te vedno znova spodbuja, da se spoznaj in spreméni. Bolečina ti pravi, da spreméni svoje misli, svoje čutenje in obnašanje. Tudi v strahu je spodbuda, da zdaj, v trenutku strahu, razmisliš, zakaj si se prestrašil, kaj je v mislih in željah, v vznemirjenju, nagnjenju in hrepenenju. Kajti po bolečini ti pravim: "Glej nase, ne na svoje telo, temveč na svoje misli in na svet občutkov." Kaj ti hoče povedati bolečina? Mogoče ti pravi: "Glej, sem majhen sestavni del negativnega mišljenja in delovanja. Preveri me in očisti vse, kar smeš zdaj na sebi spoznati kot negativno obnašanje. Očisti," pravi majhen sestavni del bolečine, "sicer privlečem večji sklop, ki bo v tebi mogoče sprožil bolezen ali udarec usode."

Otrok Moj, spoznaj: preden izbruhnejo udarci usode, bolezen in še marsikaj drugega, ti prigovarjajo številni manjši in večji sestavni deli, iz katerih nastanejo negativna polja moči, ki te kasneje v tem ali v enem naslednjih življenj označujejo, te zadenejo kot bolezen, usoda, stiska, lakota, trpljenje in še mnogo drugega. Milost ti vsak dan pomaga, da se spoznaš; lahen zbodljaj s šivanko v prst ti že hoče nekaj povedati. V roko vzameš npr. šivanko, hočeš šivati, pa se pičiš. Zakaj? Majhen sestavni del ti hoče reči: "Pazi, na kaj si mislil. Pomisli, komu bi moral oprostiti.

Spremeni se!" pravi majhna bolečina. Poglej, otrok moj, kaj storiš ti? Pogledaš na svoje telo in rečeš: "Zbodel sem se." Majhna bolečina ti hoče nekaj povedati, danes, zdaj, v tem trenutku!

Tvoj bližnji na hitro odpre vrata in ti se prestrašiš. Strah ti hoče nekaj povedati. Majhen sestavni del v strahu ti pravi: "Preveri svoje misli, besede in dejanja, očisti svoje človeško! Kajti privlači te mnogo večji sklop, ki se lahko zgrne nadte in sproži kaj večjega."

Stopiš na kamen. V stopalu, v telesu občutiš bolečino, greš naprej in ne spoznaš, da ti je kamen hotel nekaj povedati.

Kratke bolečine v zobeh, da, kaj ti hočejo povedati? Ne le, da pojdi k tako imenovanemu zobozdravniku. Reči ti hočejo še več. "Pomisli, otrok Moj," pravi milost, "kaj si zdaj mislil. Kako si ravnal včeraj? Do koga si sovražen? Očisti!"

Moj otrok, dan za dnem, uro za uro, minuto za minuto, da, vsak trenutek te milost opominja. Dopušča številne majhne sestavine, ki ti vedno znova pravijo: "Preveri svoje življenje! Izprašaj si vest, zdaj, ko te je opomnila majhna bolečina, ko te spodbuja strah! Kaj moraš očistiti?" In če usmeriš svoje čute v notranjost, ti bo duh varuh služil. Po vesti boš izvedel, kaj naj bi očistil zdaj, danes.

Poglej, Moj otrok, obsevam te od zunaj in to v duši in v telesu povzroči, da razmisliš o vsem, kar se te je dotaknilo danes v teh urah začenjajočega se dne. To očisti! Zdaj ti dajem moč s Svojim močnejšim sevanjem, da razmisliš o urah dneva, o minulih urah dneva: Kaj si občutil? Kdo ali kaj te je opomnilo, da se pripravi na Moje sevanje? Premisli minule ure in očisti vse, česar se spomniš. Predaj Meni, Kristusu v sebi!

Moje roke tvorijo skodelo. Sem sredi med vami. Otrok Moj, položi vse, kar zdaj spoznaš, v Mojo posodo, v Moje roke, ki so kot skodela. Ostane naj tam.

Otrok Moj, še enkrat dvigam tvojo zavest, da boš lahko močneje občutil Moje sevanje. Poglej, pogosto te je bližnji nadri; prestrašil si se in rekel: "Kaj to pomeni?" V tebi je spodbudil energijska polja, ki so začela nihati in ki ti hočejo nekaj povedati. Moj otrok, kaj ti hočejo povedati? Očisti, kar se zdaj dviga. Očisti, kar zdaj teče v tvoj svet občutkov in misli! Tvoj bližnji je bil samo orodje, da si opazil, kje se moraš še spoznati, kaj smeš zdaj očistiti.

Občuti, občuti zdaj, komu moraš oprostiti! Občuti zdaj, koga moraš prositi za odpuščanje! Občuti, sijem vate, da bi občutil. Prosi za odpuščanje in odpusti po meni, Kristusu.

Prepusti zdaj vse druge misli na svojega bližnjega Meni. Če se neprestano vračajo, jim reci: "Predal sem vas Kristusu." In če se hočete resnično odpreti za Moje sevanje, potem boste to storili.

O glej, otrok Moj, na to način te pripravljam na zdravljenje po Meni, Duhu življenja. S Svojim sevanjem hočem prodreti vse globlje v tvojo dušo in se po duši dotakniti tudi tvojega telesa. Ozdravi in ozdravela bosta tvoja duša in telo.

Dvigam vašo zavest, čedalje bolj vas sprejemam v svoje sevanje. Če zdaj položite v tok Moje milosti vse, kar ste spoznali, pa tudi vse, česar se še ne zavedate, se boste približali Mojemu sevanje.

Stori to, otrok Moj! Odloži, česar se zavedaš in ne vzemi nikoli več nazaj! Odloži tudi, česar se še ne zavedaš, tako da predaš poln zaupanja Meni, ti pa se dvigneš v Moje fino ljubezensko sevanje. Kajti: ljubezen zdravi!

In zdaj, Moj otrok, sijejo v tvojo dušo Moje zdravilne moči. Duša, kličem ti: Odpri se za Moje sevanje! Presvetljuje te Notranji zdravnik in ozdravitelj, v tebi sveti Notranji zdravnik in ozdravitelj, v tebi sveti Kristus Boga. Zdaj ozdravljam vaše duše. Človek, bodi tih in dopusti, da se zgodi. Bodi tih in tvoji občutki naj ostanejo v tvoji notranjosti. Čuti v notranjost in občuti, kaj se dogaja v tvoji duši. Premikam se v vaših dušah, gibljem se v vaših dušah. V vsak dušni delček sevam luč, moč in ozdravitve za telo. Gibljem se v vaših dušah.

Ljubezen Kristusa, vašega Odrešitelja, Jaz Sem, sveti zdaj v telo. Sevanje ljubezni sveti v celice vašega telesa. Iz duše sveti ljubezensko sevanje v vaša telesa, v organe. Sevanje ljubezni sije do hormonov in žlez, prežema mišice in kosti. Presevam vaše celotno telo. Tako kot sem lahko deloval v vaših dušah, tako sijem zdaj v vaša telesa. Notranji zdravnik in ozdravitelj zdravi dušo in pošilja sevanje ljubezni v celotno telo. Sije, zdravi, osvobaja te, osrečuje te. Vate sijejo gotovost in upanje, prejemaš vero in zaupanje.

Zdaj, zdaj potrjuj v svoji notranjosti ozdravitev! Potrjuj jo tudi takrat, ko je tvoje telo še težko, potlačeno ali celo boleče. Potrjuj ozdravitev, ta tok moči potrjuj v sebi dan za dnem, vsako uro, vsako minuto, vsak trenutek: "Kristus, ozdravitev, deluje v meni. Jaz sem zdrav." Vzemi vase te besede in dojemi njihov smisel. "Kristus v meni me zdravi. Sem zdrav. Zdravilni žarki storijo, kar je dobro zame." Zaupaj, otrok Moj, in spoznaj milost, ki si je deležen v tem sevanju!

Ponovno dvigam vašo zavest, vse bolj vas sprejemam v svoje sevanje. Občuti po svojih čutilih, da se gibljem v tvoji duši. Obračam se k vsem dušnim delcem. V tebi postaja svetleje: tvoja duša je krepkejša. Sevanje ponovno prodira v tvoje telo. Krepi se v vsaki celici, v vsakem organu, v žlezah in hormonih, v mišicah in kosteh. Seva. In ti si zdaj reci v sebi: "Zdrav sem. Jaz sem zdrav. V meni se izvršujejo Božja dela." In ko rečeš: "Zdrav sem," ne glej na svoje telo. Glej na svojo dušo, na sevalno podobo v sebi, ki je nesmrtna. "Jaz sem zdrav," tako reci. In kar se je dogodilo v tebi, v tvoji duši, se bo zgodilo tudi v tvojem telesu, če ne gledaš samo na svoje telo.

Moj otrok, ponovno pošiljam vate žarke moči. Podarjam ti moč zaupanja, upanja in nesebične ljubezni, kajti ljubezen zdravi.

Otrok moj, izkusil si, kako deluje milost, da milost vedno spomni, in da duh varuh opomni. Glej, tudi na ta način ti stoji Večni ob strani. In če si pripravljen narediti prvi korak k Večnemu, se poveča sevanje v tebi. O glej, nekoč sem prišel kot Jezus iz Nazareta, zdaj kot Kristus Boga v finosnovni obliki. O glej in dojemi Moje duhovno telo, ki te obseva, da, ki je sredi med vami. Dojemite Mene, Sina Najvišjega.

Moj otrok, rojen si v Meni. Otrok Moj, nisi sam! Jaz sem tu, v sevanju in duhovno manifestiran. Zavedaj se, Jaz sem tu; zavedaj se, da si nesmrten. Zavedaj se, da obstaja kraljestvo notranjosti, kjer je tvoja resnična domovina. Zavedaj se tega in se ne boj! Dan za dnem, uro za uro te obdaja ljubezen, vsak trenutek in vso večnost. Vedi in izkusi to v sebi z uresničevanjem Božjega zakona in ozdravel boš.

Jaz, Sin Boga, manifestacija, grem v notranjo domovino, nazaj v notranje kraljestvo, toda Moje sevanje ostane in deluje v vas še naprej.

Postopoma vas spuščam nazaj na vaše trenutno stanje zavesti, toda ostajam in delujem v vas kot sevanje vašega Odrešitelja ter Notranjega zdravnika in ozdravitelja. Manifestacija, Jaz, Božji Sin, odhajam k Očetu. Vračam se s številnimi poslanci luči, ki so vas obdajali; toda vaši duhovi varuhi ostajajo pri vas, vodijo vas in opominjajo. Ob vas bodo tudi takrat, ko se vrnete v vaša trenutna mesta bivanja.

Zavedajte se: ste v Moji ljubezni, v Meni ostajate varni.

Mir, Moji otroci, mir, otrok moj!

Vredni smo neskončno več kot si mislimo

Zelo rada imam  poletne večere. Na široko odprem okno in prisluškujem orkestru čričkov. Njihovo petje v meni obudi spomin na dneve, ki sem jih preživela ob morju, ko sem lahko večer za večerom poslušala njihove ubrane zvoke, ki so jih dopolnjevali prodorni glasovi škržatov in šumenje morskih valov. Ti zvoki narave so zame najlepša uspavanka na svetu in prav tako je ni lepše budnice od živahnega ptičjega žgolenja, s katerim ptice izražajo neizmerno radost in jo nesebično delijo z vsemi, ki odprejo srce za njihovo govorico.

Če se odpravimo v naravo z odprtim srcem, bomo hitro opazili, da celotna narava seva neizmerno harmonijo, ki nas umirja. Raznolika drevesa poskrbijo, da se ob pogledu na njihove zelene krošnje spočijejo naše oči. Prostrani cvetoči travniki nam dajejo občutek svobode in številni glasovi živali v nas prebudijo mir. Naj se oglašajo še tako glasno, glasovi živali nikoli ne kalijo harmonije narave, temveč se zlivajo z njo v celoto in tvorijo enost, in to nas pomirja.

Naj so morski valovi še tako glasni, v naši notranjosti vendarle vedno znova prebudijo globok mir in voljo do življenja. In najsi slapovi šumijo še tako mogočno, nas vedno očarajo in v sebi občutimo mogočno življenjsko energijo, ki nikoli ne usahne. In če se takrat poglobimo vase, lahko kljub bučanju začutimo v sebi sproščenost in mir.

Ljudje smo del narave, čeprav smo se z našim načinom življenja, ki traja že dolga stoletja, zelo oddaljili od nje. Toda v takšnih trenutkih lahko spet začutimo, da smo del tega čudovitega življenja. Harmonični zvoki v nas prebudijo pozitivne občutke in misli, ljubezen do življenja, do ljudi in vse narave in zato lahko postanemo eno z naravo, kajti samo tisti, ki v sebi nosi pozitivne občutke in misli, lahko prispeva k harmoniji in enosti.

Sprehajam se ob jezeru in nenadoma labodja družina pritegne mojo pozornost. Kakšna gracioznost in eleganca, kakšna samozavest. Občutim ljubezen in skrb labodjih staršev in popolno zaupanje mladih labodkov. Prav tako zaupljivi so kot večina človeških otrok. In ob skrbnih in ljubečih starših se počutijo popolnoma varne.

Pogledam v sinje modro nebo in se zavem, kakšno svobodo občutijo ptice. Poslušam njihove glasove in spoznam, da je v vsej naravi komunikacija in da je vsak njen prebivalec del njene popolne celote.

Pogledam pod bistro morsko gladino in pred mano zaživi svet morskih prebivalcev – raznovrstnih pisanih rib, rakov, velikih in malih želvic ter še mnogih drugih živali. V njihovem gibanju spet opazim  eleganco in prefinjenost, tenkočutnost in umirjenost. Ob pogledu nanje ponovno začutim mir in povezanost z vsem, kar živi.

In potem se zazrem sama vase in se vprašam. Kakšna sem pravzaprav jaz? Sem podobna tem čudovitim prebivalcem narave? Je tudi v meni mir, eleganca, prefinjenost in samozavest, ali pa velikokrat sevam v svet ravno nasprotno od tega? In kako takšni neharmonični in  negativni občutki vplivajo na vse te živali?

Kolikokrat ljudje hote ali nehote skalimo mirno življenje prebivalcev narave, jih s svojim ravnanjem zmedemo in nanje vplivamo tako, da tudi same postanejo neharmonične in napadalne. Nobena energije se ne izgubi, najsi je pozitivna ali negativna. S svojimi pozitivnimi občutki prispevamo k miru in  prijateljski povezanosti, z negativnimi pa k razdoru in  napadalnosti. To smo gotovo že vsi kdaj doživeli. Če smo sitni in razdraženi, se ta nejevolja kmalu prenese tudi na okolico. Če pa smo umirjeni in zadovoljni, takšno kmalu postane tudi okoli nas. In če to traja dlje časa, se vse skupaj samo še stopnjuje.

Zato si želim prispevati k miru in uravnoteženosti vsega življenja na Zemlji. Čeprav sem samo majhna kapljica v mogočnem Božjem oceanu, vem, da povezana z Bogom zmorem veliko. Vedno je tako – če delamo sami, nam hitro zmanjka moči, če pa nas Bog vedno znova napolnjuje z novo energijo in močjo, postanemo dinamični, polni energije in novih idej.

Da, v nas je zelo veliko, le naučiti se moramo vse to spet prebuditi v sebi. Ljudje smo velikokrat nejeverni, nezaupljivi, brez upanja, toda ko enkrat začutimo v sebi Božjo bližino, se vse to za vedno umakne. Takrat se zavemo, da povezani z Njim lahko dosežemo zelo veliko. Vedno, kadar se nesebično odločimo, da bomo narediti nekaj pozitivnega, da bomo delovali za višje vrednote, nam bo Bog stal ob strani. Ko se v molitvi obrnemo Nanj in Ga prosimo za pomoč, lahko občutimo Njegovo odobravanje, začutimo, kako nas spodbuja in vodi tako, kot ve, da je najbolje za nas in za cilj, ki ga želimo doseči. Takrat spoznamo, da se Bog, ki nas je nekoč ustvaril in je zato naš večni Oče, veseli vsakega našega napredka in nam je pripravljen  stati ob strani, če se mi odločimo Zanj.

Bog vedno znova obarva drevesne krošnje in cvetoče travnike. Bog daje pticam krila, da lahko letijo. Bog vodi in usmerja vsako žival, ki zato izžareva Njegov mir, prefinjenost in gracioznost. In Bog želi voditi in usmerjati tudi vsakega človeka, kajti želi si, da smo srečni, samozavestni, da v sebi nosimo upanje, zaupanje in ljubezen do vsakega človeka in do vse narave. Če se odločimo Zanj in napravimo prvi korak k Njemu, tako da se povežemo z Njim v globoki srčni molitvi, nam bo Bog prišel veliko korakov naproti. Takrat začutimo, kaj je resnično življenje. Začutimo, da to, kar živimo tukaj na Zemlji, ni vse, temveč da je življenje veliko več od tega. Zavemo se, da smo vredni neskončno več kot si mislimo. Pa ne zaradi titul in častnih naslovov, temveč zaradi tistega, kar spi globoko v naši duši in kar lahko samo Bog, naš nebeški Oče in Kristus, Njegov Sin in Odrešitelj vseh duš in ljudi, ponovno prebudita v nas.

In takrat bomo spet postali del ubranega orkestra narave. Naša govorica bo spet harmonična in naše gibanje graciozno in prefinjeno. Naši občutki ne bodo več grobi in sovražni, temveč iskreni in nesebični. In naše misli ne bodo več razdiralne, temveč bodo prispevale k enosti in povezanosti z vsem, kar živi.

Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

Raziskovalca z univerze Hopkins sta preučevala navade 100.000 fantov in deklet, pri čemer so ju pri obeh spolih še posebej zanimali različni pristopi k učenju in življenju. Rezultate svoje raziskave sta objavila v poznih osemdesetih. »Po petnajstih letih neuspešnih poskusov, da bi oblikovala fenotipsko razlago«, je takrat povedala raziskovalka, »sem obupala«. Znanstvenica je postala priljubljena gostja kontaktnih oddaj, toda njeni dokazi, da je biološka dedovanost možganov in hormonskih razlik tisti dejavnik, ki v največji meri določa razlike v delovanju moških in žensk, so kljub temu naleteli na odkrit dvom.

Sredi devetdesetih pa se je njeno mnenje in mnenje ostalih podobno mislečih raziskovalcev večkrat potrdilo. Znanstveniki so odkrili znatne razlike v zgradbi ženskih in moških možganov, raziskovalci na pensilvanski univerzi so s skeniranjem možga­nov izmerili, katere dele možganov uporabljajo pri različnih dražljajih moški in katere ženske.

Potrebovali bi precej učinkovite plašnice, če bi hoteli tudi dandanašnji misliti tako, kot sem sam razmišljal na začetku osemdesetih let, pravi autor, namreč da so fantje fantje in dekleta dekleta večinoma zaradi vplivov okolja. Kajti resnici se bolj približamo s trditvijo, da dobršen del tega, kar smo, določajo kemične sno­vi v telesu, možganske razlike, hormoni in - nenazadnje - na­pori družbe, da bi skozi socializacijo ohranjala te biološke zna­čilnosti.

Mati že odraslega sina je izjavila nekaj, s čimer so se lahko poistovetile številne matere: »Ne glede na to, kaj sem napravila, je bil Artie preprosto mnogo agresivnejši od njegove sestre. Ko mu je bilo štiri ali pet let, sem ga skušala navdušiti za igro s punčkami. Že res, da se je igral z njimi, ampak še zdaleč ne tako, kot sem si to želela jaz. Pograbil je največjo, iz nje naredil pištolo in začel streljati ostale!«

Zaradi prevlade testosterona sta agresivnost in nagnjenost k fizičnemu tveganju v dečke pravzaprav vprogramirana. Toda pomembno je razlikovati med agresivnostjo in nasiljem. Na to razliko je dobro opozoril psiholog Aaron Kipnis: »Dečki niso že po naravi nasilni. Nasilja se vselej naučijo. Toda agresivnost, ta je del njihovega notranjega bistva.

Oglejmo si, kaj se dogaja v trenutku spočetja. Najprej pride do združitve dedne zasnove iz jajčeca in semenčice, med katero se oblikuje tudi kromosomski par XY, ki določa dečkov spol. V času zgodnje nosečnosti testosteron v valovih preplavlja zarodek in tako povzroči oblikovanje dečkovih spolnih organov. V drugi tretjini nosečnosti testosteron znova preplavlja zarodek in pod njegovim vplivom se oblikuje svojevrstna zgradba moških mož­ganov. Če mati zaradi kakega travmatičnega dogodka med noseč­nostjo doživlja stres, to prepreči izločanje testosterona in deček, ki mu je bil s spolnim kromosomskim parom XY sicer že določen spol, se lahko rodi brez moških spolnih organov in/ali brez moških značilnosti možganov. Prav tako se lahko rodi kot homoseksualec in svojo spolno usmerjenost uzavesti šele kasneje v življenju. Skratka, na izločanje testosterona v materinem trebuhu vpliva mnogo zunanjih dejavnikov – stres, droge ali prevelike količine alkohola – a tudi veliko drugih notranjih vzrokov, ki jih nevro­biologi zaenkrat še niso natančno raziskali.

Razlike v zgradbi možganov

Ko bi imeli rentgenska očala in bi lahko pokukali v glave naših otrok, kaj bi opazili? Laurie Allen, raziskovalka možganov z univerzc UCLA, opozarja, da bi najmanj v sedmih primerih lahko zaznali razlike v zgradbi moških in ženskih možganov. Zaznali bi razliko v njihovi velikosti: fantkovi možgani so vsaj za deset odstotkov večji od dekličinih. V manjših dekličinih možganih pa bi zagledali večjo možgansko gredo — to je sveženj živcev, ki povezuje levo in desno hemisfero. Moorova in Frost kot poglavitni vzrok za omenjeno razliko navajata tole:

"V fetalni dobi, ko možgani in živčni sistem šele nastajajo, se korteks (možganska skorja) prej razvije pri ženskem kot pri moškem plodu. Leva polovica korteksa, za razmišljanje odgovorni del možganov, se razvije nekoliko kasneje od desne polovice, ki je odgovorna za prostorske odnose. Toda zamuda pri moškem plodu je še večja. Ko je desna hemisfera pripravljena na spojitev z levo in začne izločati povezovalna živčna tkiva — tako razlagajo nevrologi — v levi hemisferi pri moškem plodu sploh še ni primerno razvitih celic. Zato se tkiva usmerijo nazaj in namesto tega oblikujejo povezave znotraj desne hemisfere." Rezultat so nenavadno bogate povezave v desni hemisferi.

Ena od posledic opisane razlike v zgradbi je, da so si moški možgani sposobni jasneje predstavljati prostorske odnose in gibanje po prostoru. Fantki se veliko pogosteje od deklic igrajo s predmeti, denimo s kockami, ker jih zanima, kako bodo z njimi zapolnili prostor.

Ker se ženski možgani razvijejo hitreje od moških, oblikujejo večjo možgansko gredo (večji sveženj živčevja), kar omogoča boljše sporazumevanje med levo in desno hemisfero kot v fantovskih možganih. Eden od vzrokov za to, da fantje na splošno berejo slabše od deklet, je prav manjša možganska greda. Bolje namreč berejo tisti možgani, ki so sposobni čim intenzivneje uporabljati obe hemisferi naenkrat — kajti to je nujno potrebno za branje. Manjša možganska greda je tudi eden od razlogov, zakaj imajo fantje težave pri natančnem ugotavljanju čustev na obrazu drugega človeka: ta veščina namreč zahteva uporabo večjega možganskega območja.

Če bi z rentgenom prodrli še globlje v možgane, bi naleteli na serotonin, kemični posrednik v celicah živčevja, ki preprečuje agresivno vedenje in ga je v dekličinih možganih več kot v dečko­vih. Serotonin namreč vpliva na delovanje hormonov, ki jih izloča hipotalamus – denimo na testosteron. Fantovi možgani izločajo več testosterona kot dekličini, zato odpošiljajo manj seroto­nina. Fantje tako postajajo čedalje bolj agresivni, dekleta čedalje manj.

Ko bi se naše potovanje z rentgenom po možganih nadalje­valo, bi opazili tudi, da se fantje in dekleta razlikujejo po tem, kako uporabljajo levo in desno hemisfero. Rubin Gur je s pomočjo opreme za slikanje možganov izdelal računalniške fotografije delujočih možganov. Fante in dekleta, starejše od šestnajst let, je priključil na aparature in jim dal raznovrstne naloge. Naprava je njihove možgane posnela v različnih barvah, ki kažejo stopnje moči možganskega delovanja. Nastale fotografije so bile na koncu podobne nekakšnim zemljevidom, kjer so vrhovi prikazani vsak v svoji barvi: gore so bile označene drugače kot planote, te drugače kot puščave in slednje drugače od oceanov.

Kadar ženskam in moškim naložijo kakšno prostorsko nalogo – ugotoviti morajo denimo, kako se predmeta v prostoru prilegata drug drugemu – se pri moških večina desne hemisfere prižge v barvah, ki kažejo različne moči delovanja, v levi hemisferi pa je z živobarvnimi odtenki zapolnjen mnogo manjši del možganov. Pri ženskah so barve in njihova moč bolj ali manj enake na obeh straneh možganov. Naša rentgenska očala so nam torej dala jasno razvidne dokaze, zakaj so moški vseh starosti (razen zelo starih) pri izpolnjevanju prostorskih nalog v povprečju mnogo boljši od žensk: že kot otroci se bolje znajdejo pri kompleksni uporabi kock, kot odrasli pa so boljši risarji in arhitekti. Za razliko od ženskih možganov moški možgani težijo k jasni prostorski predstavi.

Po drugi strani je Gurova metoda opozorila na to, da moški možgani niso tako zelo usmerjeni k besedni dejavnosti kot ženski. Preizkusi verbalnih sposobnosti so pri moških pokazali mnogo manjšo dejavnost kot pri ženskah, poleg tega je bila pri ženskah dejavnost v levi hemisferi mnogo intenzivnejša kot pri moških.

Raziskovanje možganov je na splošno pokazalo, da je pri ženskah povečini nenehno dejavnih več možganskih predelov kot pri moških. Razlogi za to so sorazmemo jasni. Naj uporabim analogijo s strojem: moški možgani se vključijo, opravijo neko nalogo in se izključijo, medtem ko ženski možgani delujejo še naprej. Seveda pretiravam, kajti tudi za nekatere dele moških možganov velja, da "ostanejo vključeni". Toda ko Gur oboje možgane primerja v nedejavni fazi, se razlika med "nenehno vključenimi" ženskimi in moškimi možgani, delujočimi po principu "vključeno/izključeno", izkaže za osupljivo.

Opisana razlika je glavni razlog, zakaj so moški tako zelo nagnjeni k izpolnjevanju nalog in zakaj se izkažejo za manj sposobne od žensk, kadar je treba opraviti celo vrsto različnih nalog hkrati. Razlika v zgradbi moških in ženskih možganov povzroči, da se moški pogosteje kot ženske čutijo ogrožene, kadar neki zunanji dejavnik povzroči prekinitev v njihovem raz­mišljanju, hkrati pa se zaradi agresivnosti, ki jo sproža testosteron, v takšnem primeru odzovejo bolj napadalno od žensk.

Fantovski možgani se v zunanjem svetu skušajo sprostiti tako, da si izmišljajo ali pa se udejstvujejo v igrah, kot sta košarka ali nogomet, ki zahtevajo veliko prostora in možgane urijo v spretnem premikanju predmetov skozi prostor. Dekliški možgani pa se skušajo v zunanjem svetu razvedriti tako, da si izmišljajo situacije in igre - življenje doma, življenje punčk ali življenje skupnosti, ki spodbujajo verbalne sposobnosti, od udeležencev zahtevajo veliko sporazumevanja na štiri oči in že na prvi pogled opazno kompleksno čustveno vedenje.

Že od otroštva naprej fantje opazujejo predmete manj časa, a zato bolj dejavno kot deklice, ki so na izbrani predmet pozorne dlje časa. Oba spola se tako vedeta tudi kasneje v življenju.

Fantje bolje rešujejo vizualne težave. Zanje velja, da vidne podatke bolje interpretirajo, če jih sprejmejo z levim očesom, ki jih pošilja v desno, bolje razvito in za prostorske odnose izpopolnjeno hemisfero. Po drugi strani je tako, da sprejemanje vidnih podatkov pri dekletih ni odvisno od tega, s katerim očesom so jih zaznale. Celo fantki v zgodnjem otroštvu strmijo v matere manj časa kot punčke. Materam se pogosto dozdeva, da s sinovi ne znajo prav ravnati, ali pa se čutijo neljubljene, ker jih fantki nikoli pozorno ne gledajo dlje časa. Pravi razlog za to, da vas otročič na hitro pogleda in že preusmeri pogled h kateremukoli drugemu predmetu v sobi, se skriva v potrebi po hitrem preskakovanju od predmeta do predmeta, kar mu narekujejo njegovi možgani.

Televizija, videoigrice in računalniška kultura nasploh so značilen proizvod moških možganov. V največji meri temeljijo na vidnih sredstvih sporazumevanja, saj v njih prevladuje veliko podob in predmetov, ki se naglo premikajo skozi virtualni prostor. Uporaba televizije in računalnikov je seveda lahko pretirana in takrat trpi razvoj ostalih dečkovih čutil. V primerih, ko fant hlastno preklaplja televizijske programe, medtem ko bi se dekle verjetno raje ustavilo le pri enem od njih; in kadar deček daje vtis, da ne obvlada verbalnih veščin, razen kadar je pred svojim računalnikom, se je potrebno zavedati naslednjega: namesto "Spremenimo tega fanta", je bolje reči "Pomagajmo mu, da bo razvil svoje notranje bistvo z razvijanjem veščin, v katerih uživa že zdaj."

Prav tako ne preseneča, da ženski možgani bolje obdelujejo čustvene podatke.

                              Sočutje kot rešitev težave

Fantje se sicer znajo vživeti v sočloveka, toda pogosto to počnejo povsem drugače kot dekleta. Že po naravi se na izredne okoliščine odzivajo tako, da skušajo nekaj storiti - če okoliščine seveda niso tako hude, da se namesto tega odzovejo s sočutjem. To lahko opazujete pri igrah okoliških fantov. Glejte jih na primer pri uličnem hokeju: ob sredinskem krogu eden od igralcev s palico zadane drugega: poškodovani deček zakriči, fant, ki mu je uspelo vzeti ploščico, se ozre nazaj, v trenutku se prepriča, v kakšnem stanju je njegov soigralec, in preveri, ali še lahko zada gol ali naj raje pomaga prizadetemu prijatelju. Ko ugotovi, da poškodba ni tako huda, da bi se igra zaradi tega morala prekiniti, plane med branilce in se zapodi proti golu, kar je bil njegov prvotni cilj. Poudarek na nalogi, predvsem na njeni izvršitvi, je bolj kot ne značilen fantovski odziv na majhne težave, ki se dogajajo na ulici, doma ali v šoli.

Po drugi strani pa se fantje sočutno odzovejo, če nekdo doživi fizični ali čustveni stres, toda le takrat, kadar so prepričani, da bo sočutje pripomoglo k rešitvi težave. Če se igra brez takšnega odziva ne more nadaljevati, se bodo fantje prav gotovo potrudili, da bodo prizadetemu pokazali svoje sočutje. Fant se sam pri sebi pogosto tudi obveže, da bo uresničil nek visoki družbeni ideal - nekoga bo ščitil, mu pomagal, se boril za cilj, ki je po njegovem mnenju pomembnejši od vseh ostalih. Če se mora potem v nekem trenutku odločati med izvršitvijo naloge in tem, da se nalogi odpove zaradi sočutja do nekoga, ki naj bi ga ščitil, mu pomagal ali podpiral njegova stališča, potem bo nalogo oziroma igro opustil in se sočutno posvetil tej drugi osebi.

Naj to pisanje končam z zgodbo, za katero avtor pravi, da jo pogosto pripoveduje in da se je že večkrat zgodilo, da so se ob njej zasvetlikale solze tudi v najbolj hladnih očeh.

Nekoč je živel mladi mož, ki je hodil v uk k samim najboljšim učiteljem. Nekega dne se je vrnil v svojo rodno vas, da bi poiskal moža, ki je pred mnogimi leti, takoj po smrti njegovih staršev, skrbel zanj. Našel ga je , ko je na verandi mirno rezljal kos lesa. Pa mu pravi: »Striček, mnogo sem videl, postal sem omikan, oženil sem se in postal oče dveh otrok, toda še vedno bi si srčno želel izvedeti, kaj so nebesa in kaj pekel.«

Starček se mu je samo posmehnil. »Pha, kakšno neumno vprašanje.« In se je začel hihitati in krohotati, da je mladega moškega ponižal v dno srca in v njem vzbudil silovito jezo. Pa se je mladeniču vendarle uspelo zadržati in mu je ponovno rekel: »Striček, zakaj po vseh teh letih tako grdo ravnaš z mano? Saj sem ti zastavil samo preprosto vprašanje: »Kaj so nebesa in kaj je pekel?« Nanj mi ni znal odgovoriti nihče. Ti pa si bil vseskozi najmodrejši od mojih učiteljev.«

Starec se je spet začel posmehovati. »Ha. Postavil si mi najneumnejše vprašanje, kar sem jih kdaj slišal. Od tebe sem pričakoval vse kaj boljšega. Če je to vse, kar me znaš vprašati, potem si vsa ta leta, odkar se nisva videla, kradel čas sebi in drugim.«

In tako se je ponovilo še dvakrat, trikrat, štirikrat. Mladega moškega se je vse bolj loteval bes. Stari pa se je smejal in rezljal, ga poniževal s svojim hehetom, da je v mladeniču kar vrelo. In se je dvignila njegova roka, dlan se je pokrčila v pest, starega bi najraje kar mahnil, udaril bi ga za vsako žalitev, ki mu jo je prizadejal, tolkel bi po njem tako, da bi izživel vso bolečino, ki so mu jo v življenju prizadejali drugi. Predstavljal si je, kako ga grabi za vrat, ga davi, kako iz njega iztiska poslednjo kapljo življenja. A stari se je medtem smejal, kot da ne ve za nevarnost, ki mu je pretila.

Naenkrat so se demonski prividi razpršili in mlademu moškemu se je po licih udrl plaz solza. Obraz je zakopal v dlani in jokal, kakor da njegove solze vrejo iz globine srca. Tega mesta žalosti se ni še nikoli dotaknil, celo takrat ne, ko so mu umrli starši. Šele takrat se je stari mož prenehal smejati.

Ko so se mu solze posušile, je mladi moški pogledal svojega učitelja in v njegovem licu ponovno našel modrost in tolažbo, ki je ni kalila več niti senca smeha in poniževalnosti.

Učitelj mu je dejal: »Ubiti si me hotel.«

Mladenič mu je odvrnil: »Da, in sramujem se tega.«

»Nič naj te ne bo sram,« je nadaljeval učitelj.

»Vprašal si me, kaj je to pekel. In sem ti pokazal.«

Mladi mož je spoznal, da so njegove besede resnične. Še nikoli v življenju ga ni bilo bolj strah, še nikoli ni v njem divjal tak bes. »Ampak kaj so potem nebesa?« je vprašal.

Starec je stopil k njemu in mu položil roke na ramena. Objela sta se, kot se nista še nikoli.

»To,« je rekel stari, »to so nebesa.«

Vsak od nas je vreden veliko, zelo veliko

Jezus ni prišel zato, da bi umrl na križu

Čez nekaj dni bomo praznovali veliko noč, praznik Kristusovega vstajenja. V teh dneh se bomo ponovno spomnili dogodkov, ki so se zgodili pred 2000 leti – Jezusove žrtve na križu in Njegovega vstajenja. Njegovo trpljenje v tistih dneh je bilo neizmerno, toda trpljenju je sledila veličastna zmaga Božjega Sina nad bitji temé, ki so hoteli premagati Boga.

Ta dogodek je na slikovit način opisal Christjan Seiler v knjigi Der Feldzug der Schlange und das Wirken der Taube (Bojni pohod kače in delovanje goloba). »Izgledalo je, da je katastrofa popolna. Toda samo za zunanje oko. V duhovnem je strašna drama trpljenja in umiranja Božjega Sina postala božansko odrešilno dejanje, ki je prineslo preobrat. Ko je On v brezmejni ljubezni do ljudi vzel nase pot Golgote in umirajoč na križu razglasil: 'Dopolnjeno je', se je zgodilo nekaj mogočnega, kar je Kristusov Božji Duh zdaj razodel po preroških ustih:

V 'Dopolnjeno je', ki sem ga izgovoril na križu, v Svojem zemeljskem telesu kot Jezus, je prišlo do odrešitve v vseh dušah: Moja dediščina, delna moč iz pramoči, se je razdelila na iskre in se vrodila v vse duše. Iskra odrešitve je pričela svetiti v vsaki duši in ji je od takrat dalje opora in odrešitev.

Oče Mi je torej naročil, da postanem Odrešitelj za vse globoko padle duše in ljudi in da vse te Njegove otroke spet pripeljem nazaj k Njegovemu srcu.

Ko bo duša na poti k popolnosti spet razvila zavest Božje resnosti, bo dosegla odrešitev. Del Moje dediščine, ki je kot odrešilna iskra podpiral, vzdrževal in vodil dušo, se bo spet vrnil v pramoč, v vsemoč.«

Kadar je okoli nas tiho in mirno, ali če smo v naravi in se prepustimo njenim skladnim zvokom, se bomo morda lahko potopili v svojo najglobljo notranjost. Takrat bomo v bližini srca nekaj občutili. Mogoče bo to občutek radosti ali svobode, morda bo to čustvo ljubezni in topline, varnosti in upanja. Če bomo žalostni, bomo v srcu morda občutili tolažbo, ali pa brezmejno moč, ki nam bo dajala krila. V takšnih trenutkih smo lahko prepričani, da občutimo v sebi Kristusovo odrešilno iskro, majhen plamenček, ki se je v trenutkih, ko smo znali najti stik s svojo notranjostjo, močneje razplamtel in smo ga zato lahko občutili.

Če bomo to naredili večkrat, se bomo začeli vedno bolj zavedati, da je Kristus resnično življenje v nas, in da nas neskončno ljubi. Potem bodo naši dnevi vse lepši in vedno bolj izpolnjeni z radostjo in voljo do življenja.

Božji Sin torej ne visi več na križu, temveč je neskončno življenje, svetloba in moč v vsakem človeku, je pot, ki nas vodi tja, od koder smo se nekoč spustili v težo grobe materije, nazaj k Njegovemu in našemu Očetu, kjer bomo spet lahko občutili, kaj pomeni živeti v pravičnosti in svobodi.

Vendar pa Jezus na Zemljo ni prišel zato, da bi bil križan. V že omenjeni knjigi Der Feldzug der Schlange und das Wirken der Taube avtor o tem pravi naslednje: »On ni prišel, da bi umrl, ampak da bi z Govorom na gori in s Svojim vzornim življenjem poklical ljudi, naj se vrnejo in da bi na Zemlji vzpostavil Svoje kraljestvo, v katerem bi se ljudje osvobodili posledic padca in bi Božji Duh ponovno prežel vse, kar je prvotno prišlo iz Njega - ljudi, živali, rastline, minerale, ves planet. Šlo je za "Novo Zemljo" in "Novo nebo", o čemer je govoril že Izaija. Vesoljna harmonija bi se vrnila in končal bi se tudi kaos ponavljajočih se naravnih in zemeljskih katastrof.

Toda ljudje niso poslušali Božjega Sina, ki jih je hotel povesti iz zapletenosti v satansko, ampak so Ga križali. Mogočni reševalni akciji nebes je grozilo, da bo spodletela. Toda ljubezen Božjega Sina do ljudi je bila tako velika, da jim je z Golgote poslal Svojo odrešilno moč. Odrešitev je šla po drugi poti. Ljudje so odbili, da bi jih knez miru, ki je prišel na Zemljo, v času Svojega življenja vodil v novo dobo. Z Njegovo smrtjo so dobili možnost, da se z močjo Kristusa Boga osvobodijo iz krempljev padca.«

V knjigi To je Moja Beseda. A in Ω. Jezusov evangelij. Kristusovo razodetje, ki ga pravi kristjani poznajo že po vsem svetu, ki jo je izdalo Univerzalno življenje, lahko preberemo naslednje Kristusove besede, ki jih je razodel po Gabriele, Božji prerokinji in poslanki za naš čas:

»Po Mojem odrešilnem delu je klical Bog, Večni, v vseh naslednjih stoletjih vedno znova sinove in hčere iz Davidovega rodu in ostalih rodov, ki so izpolnjevali Njegovo voljo, da bi spoznali, kaj je njihovo naročilo.

Zdaj (1989) je napočil Novi čas: časovni preobrat iz starega v novi svet, v Kristusov svet. Pripravljam Svoj duhovni prihod - spet po sinovih in hčerah iz rodu Davida in po ostalih sinovih in hčerah Večnega iz drugih rodov, ki izpolnjujejo Božjo voljo. Po utelešeni Božji modrosti poučujem njih in vse, ki Mi sledijo, da bodo postali zavestni sinovi in hčere Boga, ki izpolnjujejo Božjo voljo.

Potem bo izvršeno, kar je razodeto: Prišel bom v Duhu. Tedaj bodo vsi ljudje živeli v miru, in tudi živali bom Jaz, Kristus Boga, rešil njihovega hlapčevanja in trpljenja. Kajti kdor usmeri svoje življenje v Božje sinovstvo in hčerinstvo, ne bo ubijal - ne ljudi ne živali.«

Bog ni oddaljen od nas, temveč želi biti vsak dan del našega življenja

Večini ljudi se danes govorjenje o Bogu zdi lari fari, prazne neresnične besede, ki si jih je nekdo izmislil, da bi ljudi vlekel za nos. In marsikdo pri tem reče: »Hočem dokaze. Meni ni še nikoli pomagal«

Toda spomnimo se: kadar smo globoko žalostni in razočarani in se nam zdi, da se nam ruši svet, takrat se veliko laže poglobimo v svojo notranjost in pozabimo na vse zunanje, ki nam je bilo še malo prej tako zelo pomembno. Takrat lahko začutimo v sebi nežen dotik Boga, ki nam daje tolažbo in pogum. In nenadoma začutimo, da vse skupaj sploh ni tako brezupno.

Takrat lahko začutimo, da nam je Bog zelo blizu. Pozna nas, ve za našo stisko in nam želi pomagati. Toda ko nam gre spet bolje in v sebi ponovno čutimo optimizem in življenjsko moč, se vse prehitro spet vrnemo v naš utečeni vsakdanjik in se ponovno začnemo ukvarjati z nepomembnimi stvarmi.

Poskusimo enkrat drugače. Poskusimo ostati ponotranjeni in obdržati stik z Bogom. Poskusimo Mu zaupati. In čeprav On pozna vse naše stiske in skrbi in ve za vse naše želje, nam je velikokrat lažje pri srcu, če Mu povemo, kaj nas teži in skrbi in česa si želimo. Lahko Ga tudi prosimo za pomoč. Toda zavedati se moramo, da pomoč najbrž ne bo takšna kot bi si jo mi želeli in da verjetno ne bo prišla takrat, ko bi mi to radi. Toda naj nam to ne vzame upanja. Bodimo potrpežljivi, Bog namreč ve, kaj je za nas najbolje in kdaj je za nas pravi čas.

Sploh pa nam ni treba čakati, da pride brezup in globoka žalost. K Bogu, ki je globoko v naši notranjosti, se lahko obrnemo kadarkoli. Kadarkoli Ga lahko prosimo za pomoč in vodstvo. In takrat spoznamo, da imamo ob sebi vsak trenutek iskrenega prijatelja, ki nas spremlja in nam pomaga ter nas vodi tako, kot je za nas najbolje. Le naučiti se moramo opustiti samovoljo, ki hoče, da bi dan tekel tako, kot hoče človek in zaupati Božji volji, ki nas velikokrat vodi drugače kot si želimo mi. Toda kasneje lahko spoznamo, da bi nas naša pot pripeljala do bolečine in novih težav, Božja pot pa nas je vodila prek življenjske izkušnje, ki nam je prinesla nova spoznanja, več samozavesti in moč za nove življenjske korake. In takrat se v nas prebudi hvaležnost in Bogu v naši notranjosti lahko iz srca rečemo hvala.

Bog ne želi, da trpimo. On želi, da smo srečni. Neumorno se nas dotika v notranjosti, toda največkrat ga ne znamo občutiti, ker nas trušč in vrvež zunanjega sveta tako zelo vsrkata vase, da se nam ta svet z vsem svojim spektaklom zdi edino pravo življenje. Toda to nas vedno bolj vodi v brezup, ko nikjer več ne vidimo luči, ki bi nam dajala upanje. Če pa se zavemo, da v vsakem človeku, v notranjosti vsakogar od nas gori mogočna svetloba, ki je neusahljivo, večno življenje, se obup umakne in zamenja ga notranja radost. In takrat vse okoli sebe dojemamo drugače in vidimo z drugačnimi očmi kot prej.

Neskončno Očetovo ljubezen do vseh svojih otrok in skrb zanje lahko začutimo tudi v naslednjih besedah Boga-Očeta, objavljenih v knjižici Očetove besede tudi zate izdajatelja Univerzalno življenje:

Samospoznanje te osvobaja

Spoznaj se kot Mojega otroka, postani neodvisen od sebe in od vseh ljudi in po­stal boš svoboden.

Človek ne zmore sam iz sebe ničesar. Kar poseduje, kar si je pridobil, to Sem Jaz.

Glej, Jaz se razdajam, Jaz Sem vse v vsem, tudi v tvojem bližnjem. Podar­jam se ti tudi po ljudeh, ki te ljubijo in so v tem življenju prevzeli dolžnost skrbeti zate.

Zato od nobenega človeka ne zahtevaj blaga in denarja. Kar sprejemaš, vze­mi hvaležno in glej v tem Mene kot dajalca.

Kar prejemaš, ne zapravljaj. Bodi zmeren v vsem in z vsem, kajti, kar ti je dano po drugem in tretjem, to je od Mene.

Služim ti po tvojem bližnjem, služim ti po soncu, mesecu, zvezdah, služim ti po kraljestvih narave. Ljubezen in vse dobro je od Mene, zato vse sprejemaj hvaležno.

Zate skrbim noč in dan. Ker te Jaz, tvoj Oče, ljubim, bedim nad teboj.

Glej, Moj otrok, kdor se zaupa Meni, ta prejema. Kar dobivaš, ne imej za samoumevno in kar poseduješ, uprav­ljaj dobro. Nase glej samo kot na ob­darovanega otroka! Ne kopiči Mojih darov.

Jaz skrbim, podarjam, pomagam in zdravim. Spoznaj Me v vsem in vse hvaležno sprejmi, čeprav se ti trenut­no zdi kot trpljenje. Vedi, v trpljenju zori marsikatera duša.

Izpolnjuj Moj zakon, ki je vse, potem boš resnično prejemal iz polnine. Kdor hlepi po Mojih darovih, si jih la­sti, jih drži in govori: "Jaz, jaz, jaz, sa­mo jaz, vse zame!" ta otrok bo nekoč vse zgubil in pred Menoj bo stal kot berač.

Glej, to je nesvoboda, je vezanost in ujetništvo duše. Po zakonu vzroka in učinka bodo osiroteli tisti, ki žive v sebičnosti, ki mislijo samo nase, ki po Me­ni darovano branijo in želijo s tem še več posedovati. Ti bodo izgubili vse, njim bo po zakonu setve in žetve od­vzeto vse.

Vsaka duša se bo nekoč morala pre­poznati in žrtvo­vati svoj mali navidezni jaz, da bo po­stala svobodna v Meni, svobodnem Bogu, večnem Dajalcu, ki je vse v vsem.

Nastajajoča dežela miru je zdaj vidna tudi na zunaj

Kje to nastaja in kako?

Živali ne bežijo več pred ljudmi, saj se jih ne bojijo več. Živali so ljudem začele zaupati, saj v njihovih občutkih in mislih ni več agresije in sovraštva, temveč iskrenost, potrpežljivost in nesebičnost.  

 

Kako se je to začelo?

 

Vse svetovne religije izhajajo iz tega, da so bili in so vedno znova na Zemlji preroki – razsvetljeni ljudje, ki zmorejo stopiti v stik z duhovnim svetom. Eden od njih je bil Izaija, ki je že pred 2700 leti napovedal danes nastajajoče Kraljestvo miru: »Takrat bodo skovali lemeže iz svojih mečev in vinogradniške klepce iz svojih verig…. Tedaj bo vol prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličkom. Tele, lev in ovca bodo skupaj; majhen deček jih bo vodil. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali. Lev bo jedel seno kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo.  V modrasovo votlino bo mali otrok vtikal svojo roko …«

 

Preroki

 

Preroki so na Zemljo prihajali v vseh časih. Res pa je, da je njihovo življenje na Zemlji navadno zelo težko, saj je le malo ljudi, ki že za časa njihovega življenja prepozna njihovo preroško poslanstvo.

 

Kako lahko prepoznamo pravega preroka?

 

Pravega preroka ne prepoznamo po njegovih besedah, temveč po njegovih dejanjih, predvsem pa po tem, da to, kar izgovarja, v svojem življenju tudi udejanja. Pravi prerok s svojim obnašanjem in obleko ne izstopa iz množice, nikoli ne išče zaslužka, časti in slave, temveč je skromen in nesebičen, kar pomeni, da se mora v svojem življenju odpovedati marsičemu, da bi lahko deloval za dobrobit vseh ljudi. Pravi prerok je tudi pravičen, kar pomeni, da ne dela razlik in pravi prerok je tudi zelo pogumen, saj vedno nagovarja nepravilnosti v svetu in se bori za pravičnost. Tako so živeli vsi resnični preroki, tako je živel Jezus iz Nazareta, ki je bil največji prerok vseh časov in tako živi tudi prerokinja današnjega časa, Gabriele.

 

Gabriele sebe nikoli ni imenovala prerokinja. Tako jo imenuje Bog. Ona vedno poudarja, da je samo sestra med brati in sestrami, ki na Zemlji služi Božjemu Duhu kot Njegov instrument.

 

Toda s svojim ponižnim in nesebičnim služenjem je pripomogla, da je na Zemlji začelo nastajati to, kar je napovedal Izaija – miroljubna dežela, kjer ljudje in živali živijo v sožitju in povezanosti.

 

Kako je to lahko nastalo?

 

   

 

Seveda pa to, kar je danes vidno, ni nastalo čez noč. Potrebno je bilo veliko truda in potrpežljivosti, da so se živali prenehale bati ljudi. Gabriele o tem  pripoveduje v Velikem Gabrielinem pismu 4 - kako je z majhno skupinico ljudi dan za dnem hodila v gozd, kaj vse so tam doživeli, kako so reagirale živali in kaj vse so morali narediti, da so si počasi pridobili zaupanje živali.

 

Miroljubna dežela

In tako je zaradi nesebičnega in potrpežljivega dela nastala miroljubna dežela, kjer med ljudmi in živalmi vlada mir in  zaupanje. Živali ne živijo več v strahu, saj vedo, da jim nihče ne bo storil nič žalega in da bodo lahko umrle naravne smrti. Zato izžarevajo srečo in zaupanje do ljudi. To velja tako za domače kot za gozdne živali. Slednje se k ljudem velikokrat zatečejo po pomoč, če so ranjene, ali pa k njim pridejo samo na obisk ali po priboljšek.

 

Kupovanje gozdov

 

  

 

Vendar pa v to miroljubno deželo prihaja vedno več živali. Divje se vanjo zatečejo pred lovci, domače pa ljudje odkupujejo od živinorejcev in klavcev. Vedno znova se dogaja, da najdejo živali ali cele črede, ki živijo v zelo slabih razmerah (v mrazu, brez hrane in vode). Takrat vedno poiščejo lastnika in mu ponudijo odkup živali. Včasih gre to laže, drugič teže, toda tako jim uspe rešiti zelo veliko živali. Mnoge živali, ki jih odkupijo, so tudi breje in tako ima veliko mladičkov srečo, da se rodijo v miroljubni deželi.

 

In tako črede rastejo in potrebujejo vedno več novega ozemlja. Zato ljudje zbirajo prostovoljne prispevke za nakup novih gozdov. Veliko so jih že uspeli kupiti in tako je dežela miru vedno večja.

 

MIROLJUBNO KMETOVANJE

Miroljubno kmetovanje v prvi vrsti pomeni miroljuben odnos do vse narave. Kmetje se zavedajo, da je v vseh oblikah narave življenje in da je življenje celota, torej nedeljivo. Življenje je v vsakem kamnu, v vsaki rastlini in travni bilki, v vsaki živali. Življenje je tudi v Zemlji, saj je tudi Zemlja živ organizem, tako kot vse druge oblike življenja. Zato tudi vsak organizem, vsak delček v naravi prefinjeno občuti in se ustrezno odziva, saj je v njem življenje.

 

Če se človek do narave obnaša sebično in izkoriščevalsko, potem narava trpi in slej ko prej bodo posledice vidne tudi  na zunaj. Če pa človek naravo spoštuje in skrbi, da gre vsem v naravi dobro, potem bo to prav tako vidno v zunanjem. Zemlja si opomore, rastline čutijo, da jih človek sadi in neguje z ljubeznijo, zato so hvaležne in to kažejo z zdravimi in polnimi plodovi.

   

Kmetje na miroljubnem ozemlju ne izkoriščajo zemlje, temveč jo pustijo vsako tretje leto počivati (torej uporabljajo kolobarjenje). Zemlja to bogato poplača. Občuti človekove iskrene občutke, ki niso usmerjeni na dobiček, temveč mislijo na vse, ki potrebujejo hrano – tudi na živali. Tako ljudje nikoli ne poberejo vsega pridelka, temveč ga nekaj pustijo živalim, da si tam poiščejo varno zatočišče in imajo dovolj hrane.

 

Kmetje spoštujejo tudi življenje v zemlji, majhne živalice in organizme. Zato so pri obdelovanju žemlje zelo previdni, da jih ne poškodujejo. Zato tla samo rahljajo in ne obračajo. Prav tako tal ne gnojijo z gnojem in gnojnico.

 

To je torej miroljubna dežela, kraljestvo miru. Nastaja z vsakodnevnim uresničevanjem Božjih zapovedi, ki v ljudeh ponovno prebudijo nesebičnost in tenkočutnost.

 

Bog je preprost in enostaven, toda genialen in na takšen način se je tudi vedno znova približal ljudem, ki so Mu hoteli slediti. Brez pompa in velikih govorov, toda z neskončno močjo in iskreno ljubeznijo, s katero se v notranjosti dotakne vsakega človeka, ki Mu odpre svoje srce.

 

 

Več o tem najdete na:

 

http://www.gabriele-stiftung.de/index.html

http://www.novi-jeruzalem.com/

 

 

TV oddaje na to temo in alternativna poročila pa si lahko ogledate vsak dan  na satelitskem programu oddajnika Novi Jeruzalem (nastavitve: Ime satelita Eutelsat HotBird 7a - 13 stopinj vzhod  - 11.296 GHz Horizontal (SR 27.500, FEC Ľ);  na ekranu se pojavi - Neu Jerusalem.) Oddajnik oddaja 24 ur na dan. Oddaje bodo kmalu tudi v slovenščini!

Božič je lahko vsak dan živ v nas

Božič, čudoviti praznik ljubezni, ko praznujemo Jezusovo rojstvo - in velika noč, čas, ko praznujemo Kristusovo vstajenje. Veljata za največja praznika, ki ju praznujejo skoraj po vsem svetu. Zakaj se ju pravzaprav tako zelo veselimo? Zato, ker vsak, prav vsak človek globoko v sebi hrepeni po čudovitem miru in harmoniji, po povezanosti in ljubezni ter po varnosti, ki jo lahko občutimo samo v Božjem naročju.

In prav te občutke nam pričarata ta dva praznika. V tistih dneh se nam zdi, da nam je vse to, po čemer najbolj hrepenimo, tako zelo blizu. Jezušček v jaslih v nas prebudi občutek Božje bližine in ko se na veliko noč spomnimo Jezusove žrtve na križu in Kristusovega vstajenje, spet občutimo bližino Boga in Njegovo ljubezen do vsakega človeka, ljubezen, ki je tako neskončno iskrena, da je bil Kristus pripravljen za nas ljudi trpeti in umreti.

Toda to vendar ni vse, kar smo ljudje sposobni občutiti. Če bi se vsega tega, kar občutimo v času božiča in velike noči, zavedali vsak dan v letu, potem bi prav vsak dan občutili Božjo bližino in Njegovo neskončno ljubezen in spoznali bi, kako nam Kristus vsak trenutek ponuja Svojo roko, da bi nam pomagal približati se notranjemu miru in sreči, ki nam ju nato nihče več ne bi mogel vzeti.

In takrat Jezusa ne bi več videli le kot majhnega dojenčka v jaslih in kot trpečega moža na križu, temveč bi spoznali, da je Jezus, Kristus, veliko več od tega. V Jezusu je bila velika življenjska moč, ki jo je izžareval vsak trenutek Svojega zemeljskega življenja, kajti povezan je bil z Bogom, Svojim nebeškim Očetom. S svojim življenjem in delovanjem je vedno znova dokazoval Svojo veliko ljubezen do vsega in vsakogar – do ljudi, živali in vse narave.

Ozdravil je mnogo ljudi in tisti, ki so v svoje srce sprejeli Boga in začeli uresničevati Njegov nauk, so tudi ostali zdravi. Zavzemal se je za revne in trpeče in enako iskreno srečal vsakogar, ne glede na  to, kakšnega stanu je bil. Enako kot ljudi, je ljubil tudi živali in se zavzel zanje vedno, kadar jih je videl trpeti.

Prepotoval je mnoge kraje, da bi ljudem posredoval živo Božjo besedo, ki lahko spremeni življenje, če jo sprejmemo v svoje srce in se trudimo živeti po njej. Ljudem je dal Govor na gori, ki je lahko vsakemu človeku prav vsak trenutek kažipot, ki nam pove, kako naj bi živeli in ravnali, da bo nastal mir v nas in okoli nas. S svojim zgledom je tudi dokazal, da se Božje zapovedi da živeti.

Naučimo se odpreti svoje srce in Mu seči v roko, ki nam jo prav vsem ponuja. Naučimo se Mu zaupati, kajti On nas ne bo nikoli izdal. Če se potopimo globoko v svojo notranjost, bomo začutili Njegovo iskrenost in neskončno ljubezen, s katero nas želi spremljati vsak trenutek našega življenja. In začeli se bomo zavedati, da nikoli, prav nikoli nismo sami, kajti vse bolj bomo v sebi znali občutiti Njegovo prisotnost, Njegov mir, Njegovo ljubezen in tolažbo. On ve za nas, On nam je zelo blizu in pozna nas bolje kot se poznamo sami. Zato ve, kaj je za nas najbolje in  kako nam bo pomagal. In ne bodimo nestrpni, kajti On tudi ve, kdaj je za nas pravi čas.

In tako bo Jezus, Kristus, vsak dan bolj živel v nas in nam pomagal živeti naše življenje tako, da bo v nas vedno več miru, harmonije in notranje sreče in bomo soljudi vse bolj znali srečevati z iskrenimi občutki in mislimi. Znali pa bomo tudi vsako žival, vsako cvetlico, drevo ali grm občutiti kot živo bitje, ki mu je Bog dal življenje in ga ohranja v njem. In takrat se bomo vse bolj zavedali: Bog ni oddaljen od nas, Bog je življenje v nas, je življenje v vsaki živali, v vsaki rastlini, v vsej naravi, v celotnem univerzumu.

ZGODOVINA PREROŠTVA - Božji poslanci so prihajali vedno znova

V Knjigi Njegovo oko, Božje knjigivodstvo. Mikrokozmos v makrokozmosu lahko na koncu preberemo sporočilo, ki nam daje novo upanje. Čeprav je Božji nasprotnik na Zemlji vedno znova hotel uničiti svotlobo, ki so jo prižgala bitja luči, pa ni bilo nobeno njihovo življenje zaman. Prav vsak od njih je prispeval k izgradnji močne pozitivne atmosfere, ki je svetila vedno močneje in je danes močnejša kot kdajkoli. "Ljudje živimo v mogočnem časovnem preo­bratu. Demon se dviga z močjo, da bi rešil svoj teritorij, Zemljo. Toda iz mnogih razode­tij, tudi že iz Stare zaveze, smo izvedeli, da bo po­sledica konca sveta nastajanje novega neba in nove Zemlje. Staro bo minilo.

Kdor hodi po tem svetu z budnimi očmi in odprtimi ušesi, ta tudi ve, kako je z njim. Veliko narodov Zemlje je vedno znova doživljalo, da se je po propadu prebudilo novo. Tako doživljamo po vsem svetu rušenje, tako rekoč razpad tega sveta, in obenem prelom v novi čas - v novo do­bo, ki je še nikoli ni bilo tu. To je doba Kristusa Boga, doba Duha.

V razpadanju starih struktur se na obzorju že kaže svetloba, Novi čas, čas Kristusa. Nastaja no­vo človeštvo s povsem novo življenjsko sliko, z višjimi vrednotami in ideali. Ti zaznamujejo ce­lotno strukturo fizičnega telesa.

Preoblikovanje od nižjega življenja k višjemu poteka postopno. Novo nebo in nova Zemlja na­stajata prek ozvezdij, ki povzročajo očiščevanje in dviganje Zemlje. To pomeni, da nastajajo finejša materialna ozvezdja, tako kot bo finejša tu­di struktura Zemlje in ljudi.

Nastaja novi človek s pozitivnim dednim ma­terialom. Človekovo sevanje bo finejše. In človek bo s svojimi višjimi ideali in vrednotami prikladno oblikoval očiščeno Zemljo.

Tudi živali se igrajo

Živali sem imela od nekdaj rada. Toda vedno bolj spoznavam, kako tenkočutna bitja so. Vsaka žival je sicer osebnost zase, nekatere so nežnejše, druge odločnejše, toda prav vsaka od njih z vsem svojim obnašanjem izraža prefinjenost, prodornost in samozavest. Sprejme se takšno kot je in se nima za boljšo ali slabšo od drugih, temveč za del velike celote, ki jo pooseblja narava.

Včasih grem na sprehod skozi park in mimo ribnika, kjer lahko opazujem elegantne labode in živahne račke, raznovrstne ribe in želve. Te zadnje posebej rada gledam. Ko jih opazujem, kako plavajo pod vodo, se mi zdi, da občutijo podobno kot občutim jaz, kadar se predajam morskim valovom. Nežno in počasi drsijo pod vodo in jo občutijo kot neusahljivi vir življenja.

Nekega poletnega dne sva se s fantom spet sprehajala mimo ribnika in opazovala želve. In dve od njih sta pritegnili najino pozornost. Ena je bila bolj majhna, najbrž še otrok, in  druga odrasla. Mala želvica je nenadoma začela plavati ritensko. Ko sva to opazila, sva se zelo začudila. Le zakaj s svojimi rokami in nogami zamahuje v nasprotni smeri. Zdelo se nama je zelo nenavadno. Toda kmalu sva opazila, da mala želvica starejši hoče zapreti pot, da ne bi mogla plavati mimo nje. Bolj ko je starejša želva plavala naprej, bolj se je mala ritensko odmikala od nje in ko je starejša zavila bolj na desno ali na levo, jo je mala spet dohitela in ji zaprla pot.

Vse to se nama je zdelo zelo ljubko in spomnila sem se na svoja otroška leta, ko sem nagovarjala mamo, naj se igra z mano. To, kar sem ravnokar videla, se mi je zdelo zelo podobno. »Igraj se z mano«, je gotovo hotela reči mala želvica svoji starejši vrstnici. In oba sva se naučila nekaj novega: ne igramo se samo ljudje, ampak tudi živali. Zato zdaj še bolj občutim, kako zelo malo se živali po svojih občutkih razlikujejo od nas ljudi. Prav tako občutijo veselje in radost, pa tudi strah, žalost in trpljenje. Po tem dogodku jih še bolj občutim in so mi še bolj blizu.

Pravljica o treh prstanih - pravljica z globokim življenjskim sporočilom za odrasle

Ernst Wiechert

Pravljica o treh prstanih

ekoč je živel kralj, ki je dolga leta vladal velike­mu kraljestvu; premagal je svoje sovražnike in delal dobro svojim prijateljem, preživel je bil vesele in turobne ure in sedel zdaj star in belolas na svojim prestolu. In ko se je včasih spominjal svojega življenja, se mu je zazdelo, da so bile vesele ure njegovega življe­nja le kot kapljica na robu keli­ha, turobne ure pa so kelih na­polnile do roba, toliko, da so ce­lo stekle čezenj. In mislil si je, da pač tako mora biti in se je temu uklonil. Razmišljal je le še o tem, ali ne bi mogel olajšati življenja svojim otrokom, tako da bi jim kelih napolnile njihove vesele ure, turobne ure pa bi jim bile le kapljica na njegovern robu.

Toda bolj ko je o tem razmišljal, manj je vedel, kako bi se te­ga lotil. V njegovih vrtovih je stal manjši paviljon, ki se je dvigal visoko nad široko reko, in tja se je odpravil pogosto za več dni in noči; tedaj je odpustil spremlje­valce in ostal čisto sam, opazo­val cvetlice in zvezde in razglab­ljal o tem, kako se suče svet in kako bije človeško srce. Tako se je kaj kmalu primerilo, da so ga njegovi velikaši imeli za čudaka in začeli so se raje potegovati za naklonjenost njegovih sinov kot pa za njegovo. Kajti mislili so si, da bo ali kmalu umrl ali pa od­ložil svojo krono, da bi se mu življenje izteklo kot spokorniku ali puščavniku.

Kralj pa je, kakor hitro se je vrnil v svojo palačo, kmalu opa­zil, da za ponižnimi obrazi nje­govih velikašev bije zlagano in nezvesto srce. Z grenkobo je spo­znal, da je v obličju živali več re­snice kot v obličju človeka. Ven­dar tega ni pokazal, mislil pa si je, da bi bil za njegove otroke največji blagor, če bi lahko spre­gledali človeška srca, ko bi lah­ko na prvi pogled ločili varljivi videz od resnice in ju za zmeraj razločili.

Ko je spet nekega večera sedel pred svojim paviljonom nad reko, potopljen v turobne misli, je zagledal majhen čoln, ki ga je nosilo po reki navzdol, in čoln je bil grajen čisto drugače, kakor je bilo v navadi v njegovem kralje­stvu. V čolnu je sedela v temno ruto zavita žena in čeprav ni i­mela v rokah vesla, je čoln nosilo - ne da bi skrenil sem ali tja – naravnost k obali.

edtem ko se je kralj še čudil, je žena že stopila na obalo in se povzpela po ozkih stopnicah do paviljona. Vratca v zidu so se odprla, čeprav so bila vedno zaklenjena, in žena je po­časi prišla med gredicami cve­točih vrtnic vse do praga.

Priklonila se je in sedla po­leg kralja na klop; videl je, da ima resen in star obraz, iz kate­rega so gledale temne oči tako dobrotljivo kot nekdaj materine.

"Kdo si?" je vprašal kralj in bilo mu je, kot da mora govoriti z ženo čisto potiho.

"K tistim pridem, ki jim je težko pri srcu," je odgovorila že­na.

"In jaz sem eden tistih?" je vprašal kralj.

"Mar ne iščeš" resnice?" je vprašala žena, "in vsakomur, ki išče resnico, je težko pri srcu".

"Ampak to je stara zgodba," je rekel kralj, "in tudi ti mi ne boš mogla pomagati".

edaj je žena iz svojega temnega oblačila vzela tri prstane; bili so iz zlata in podob­ni drug drugemu. Podržala jih je na iztegnjeni dlani, jih zatoplje­no opazovala in potem rekla:

"Tale, ki ga vidiš na levi, je prstan resnice, in dokler ga nosiš na svoji roki, ti ne bo ostalo skri­tega nič , kar je v človeškem srcu. Ljudje se bodo pogovarjali s te­boj kot sicer, toda poleg njihove­ga glasu boš slišal še čisto tih glas njihovih src – glas resnice.

Tale v sredini je prstan sle­pitve in dokler ga boš nosil na svoji roki, se ti bo zdelo dobro in lepo in ljubko vse, kar ti bodo ljudje rekli. Brez sumničenj in trpljenja boš in tvoje srce ne bo nikoli težko.

Tale pa, ki ga vidiš na desni, je prstan ljubezni; če ga nosiš na svoji roki, boš slišal tako glas resnice kot  glas slepitve, toda tvoje srce bo zgradilo most nad njima in tako resnica kot laž bosta prešli pred ljubeznijo in velikim usmiljenjem, s katerima boš videl ljudi.

edaj je kralj rekel: "Tako dolgo sem trpel zaradi člo­veške zlaganosti, da ne potrebu­jem nobenega časa za premislek in izbiro. In če mi res hočeš dati enega teh prstanov, mi daj pr­stan resnice, da bo že enkrat ko­nec mojega težega srca."

Tedaj ga je žena pogledala, kakor bi ji ne bilo čisto prav, a je rekla samo: "Kakor hočeš, naj bo pa tako."

In nataknila mu je prstan na sredinec leve roke.

"Če pa bi te morda resnica nekoč utrudila," je dodala, "sedi spet na to mesto ob tem večer­nem času in zasuči prstan trikrat na svoji roki. Tedaj bom spet pri­šla k tebi."

Toda kralj se je nasmehnil: "Kako naj resnica utrudi člove­ka, " je rekel, "ki jo je vse življe­nje iskal? Naj te to ne skrbi. In prisrčno zahvaljena za to tvoje veliko darilo".

Žena se je dvignila, ga po­zdravila in se spet spustila po stopnicah. In ko je spet stopila v svoj čoln, je kralj videl, da se je ta pomikal brez enega samega vesljaja po rečnem toku navzgor, v smeri, od koder je prišel.

ralj je gledal za njim, toda njegove misli so bile pri prstanu, ki ga je nosil, in kmalu je vstal, da bi se vrnil v palačo. Njegovo srce je hrepene­lo po tem, da bi slišalo resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico, pa vendar se je obotav­ljala njegova noga, ko je zapu­ščal paviljon, in njegovo srce je bilo nenadoma tesnobno, kot da bi nanj prežala nevarnost ali ce­lo bridka smrt.

       Med rožnimi gredicami je naletel na starega vrtnarja, ki je bil služil že njegovemu očetu; odsotnih misli je odzdravil vrt­narjevemu ponižnemu pozdravu in ga vprašal, če mu je kljub nje­govi starosti še zmeraj v veselje obrezovanje in nega mladik.

Vrtnar je še vedno držal v rokah svojo čepico in odvrnil, da delo pod dobrim vladarjem ni težko.

In ko je kralj na pol odsoten slišal to besede, je zaznal nek tihi glas, za katerega se je zdelo, da ne prihaja iz vrtnarjevih ust, am­pak iz starčevih prsi; in ta glas je bil jezen in zagrenjen in je govo­ril: "Naj vas vse skupaj pobere kuga, vas gosposko in vaše go­sposke otroke, ki zapravljate čas v brezdelju, po naših potnih sra­gah pa hodite kot po travi!"

edaj je kralja zmrazilo v dno srca, kot bi nad prele­pim vrtom ugasnilo sonce. A nič ni rekel, le strmel je v čepico v vrtnarjevi roki in končno odšel z utrujenim korakom. Pred svojo palačo se je ustavil in dolgo pre­mišljal, ali je vrtnarju kdaj storil kaj žalega. Spomnil pa se je le dobrega, in tudi, da je bil že nje­gov ače dober do njega in mu doživljenjsko daroval hišico.

V sprejemnici je videl dvor­jane, ki so čakali nanj, toda bal se jih je ogovoriti; odšel je na­ravnost v svoje spalne sobane in dal poklicati le kanclerja in svoje tri sinove, ker se je spomnil, da je delegacija nekega daljnega kraljestva prinesla neko sporoči­lo in je čakala na odgovor.

Ko so vstopili, je sedel ob odprtem oknu; pokimal jim je in vprašal kanclerja, ali bi ljubez­niv odgovor tujim odposlancem služil dobrobiti kraljestva. Kanc­ler se je priklonil in kralj je videl, da so tudi njegovi lasje zdaj že čisto sivi. Ljubeznivost da razva­ja oblastiželjne, je dejal kancler, zato je bolje reči "ne", da bodo vedeli,

ralj je prisluhnil spaštljivemu glasu in spet je za­slišal oni nežni glas, ki kot da je prihajal iz kanclerjevih prsi: "Če bomo rekli 'ne', nas bodo pre­plavili z vojno. Tvoji sinovi bodo poželi slavo in potem bo končno prišel čas, da tebe, norca in sa­njača, vržemo s prestola in za­čnemo novo vladavino. In vse nitke bodo v mojih rokah, prite­goval in popuščal bom z njimi, kakor me bo volja."

Tedaj se je kralj prestrašil še bolj kot prej; dolgo je gledal sko­zi okno na vrt, ki se je že izgub­ljal v temi, nato pa se je obrnil k svojemu najstarejšemu sinu.

"Kakšno je tvoje mnenje, lju­bi sin?" ga je vprašal.

Kraljevič je odgovoril, da njemu zaradi mladosti mnenje še ne pritiče, a da se pred kancler­jevo modrostjo in zvestobo nič ne more skriti.

In spet se je zaslišal tihi glas, poln zasmeha in nadutosti: "Ti stari mož bi storil bolje, če bi o­stal v svojem paviljonu in še na­prej gledal v zvezde. Mlade roke skomina po kroni in meču in tvo­je stare roke mi tega pač ne bodo preprečile."

Kralj pa je spet dolgo zrl na vrt in si mislil: "Naj bi tako izgu­bil svoje težko srce?" In vprašal je svojega drugega sina.

"Oče me preveč čisla," je odgovoril ta, "jaz sem deček in bi to še nekaj časa rad ostal."

Toda tihi glas se je radoval in šepetal: "Deček, da, toda vem, da je rnladost oster meč. In padel bo, kdor se bo temu meču zoper­stavil! Četudi je to siva glava!"

Potem je kralj dolgo časa gledal najmlajšega sina in zdelo se mu je, da mu pogled vrača z žalostnimi očmi. Vendar se ni mogel odločiti, da bi ga vprašal.

ato je odločil: "Odposlanci naj dobe dober in prijateljski odgovor," in tiho dodal: "Mlade roke naj skomina po igračah in ne po meču".

To je zmedlo starejša sinova in kanclerja, spogledali so se in počasi odšli iz sobane. Najmlajši sin pa je pokleknil pred očetom, mu poljubil roko in ga vprašal: "Zakaj pa mene nisi vprašal, lju­bi oče?"

"Bal sem se," je odgovoril kralj; pobožal je sina po laseh in ga nato odpustil.

                                                                              nadaljuje se spodaj

Pravljica o treh prstanih 2. del

ralj je še nekaj časa zrl v temni vrt in njegovo srce je bilo težje kot kdaj. Potem je poklical komornika in se dal raz­praviti; in ko je to stal pred leži­ščem in vprašal, če ima kralj še kakšne ukaze zanj, ga je kralj pazljivo motril in dejal: "Zdaj si že 30 let v moji službi, v miru in v vojni si mi bil ob strani. Če pride č'as, da ne boš pripravljal moje­ga ležišča, temveč mojo smrtno posteljo, kako ti bo pri srcu?"

Tedaj se je komornik globo­ko priklonil in dejal: "Potem, go­spod kralj, bi prosil, da pripra­vijo smrtno posteljo tudi zame. Kajti kakor je bilo z nama v živ­ljenju, tako naj bo tudi v smrti."

Toda kralj je prisluhnil in res je slišal govoriti drugi glas: "Star človek sem in utrujen sem že od tega, saj sem moral vseh 30 let zlagati tvoja oblačila, vseeno, ali mi je bilo lahko ali težko pri srcu. Ne godrnjam, ampak ko boš ti mrtev, si bom kupil rnajhno hišo in vsak večer se bom veselil, da mi je treba zložiti samo svojo obleko."

Kralj je odmignil z roko in komornik je, kakor mu je veleval običaj, ritensko odšel iz sobane. Kralj pa je ležal brez spanca in brez veselja mislil na prihaja­joče jutro in na vsa jutra, ki naj bi mu še sledila.

Tako je minilo nekaj mese­cev; kralj pa je spoznal tihi glas resnice v vsem svojem kraljestvu. Povprašal je bil pri velikih in malih, pri vojščakih in duhovni­kih, pri kmetih in pastirjih - a sa­mo pri otrocih se mu je zgodilo, da je tihi glas povedal isto kot oni glasni. Pri vseh drugih pa je bil sadež, ki so mu ga ponudili, grenak, in čutil je, kako je njego­vo srce postalo mračno in jezno, kakor ni bilo še nikoli.

Tedaj se je zgrozil nad sa­mim seboj in spoznal, da ima ne­kaj, kar ne pripada nobenemu človeku in da je pač dano le bo­govom, da slišjo oni drugi glas brez zamer ali žalosti.

A preden se je odločil pokli­cati ženo, da ji vrne prstan, si je hotel naložiti še zadnjo trpkost. In ko je v vrtu videl najmlajšega a sina, kako se igra s svojimi psi, mu je dejal, čeprav ga je bolelo srce in je komaj premikal ustni­ce: misliš; da sem bil dober kralj?"

edaj je deček zgrabil njegovo roko in jo z žarečimi očmi poljubil ter mu rekel: "Ni­koli ni bilo boljšega vladarja te­ga ljudstva od tebe, gospod oče, in nikoli ne bo boljšega".

In drugi glas je rekel tiho in hlipajoče: "Ti ubogi, ljubljeni oče, mar ne veš, da so vsi hudob­ni in lažnivi in da čakajo na tvojo smrt, jaz pa bi dal svoje mlado življenje, da bi bil ti spet enkrat iz vsega srca vesel?"

Kralj je dolgo časa stal, z ro­kami na mladem temenu, in brez­mejna blaženost je preplavila njegovo pomračeno srce. "Torej le ni bilo zastonj, da sem vzel to prstan," je pomislil, "in na kole­nih se bom zahvalil ženi, ko ji ga bom vrnil".

In potegnil je dečka na svoje prsi, ga poljubil in mu rekel: "Nekoč baš zvedel, da je prišla največja sreča mojih sedemdeset let edinole od tebe".

Potem je šel počasi dalje, za­ustavil se je pri vrtnarjih, a jih ni nič vprašal; končno je sedel na klopi pred paviljonom, od koder je lahko videl daleč čez reko po svoji deželi in ko je tretjič zasukal prstan na svoji roki, je videl prihajati čoln in odleglo rnu je, kot da bi padel kamen z njegove duše.

o je sedla poleg njega na klop, je rekel ženi: "Hvala ti! Kljub vsemu se ti zahvaljujem, kajti danes si me zelo osrečila. No, zdaj pa le vzemi prstan, ki si mi ga dala, nazaj, kajti resnica me je utrudila hitreje kot sem si mislil, moje srce pa ni bilo nič lažje, ko sem ga nosil.

Tedaj je žena prikimala, vze­la prstan in rekla:

"Tako je najbrž z marsičem, kar si človeško srce tako strašno želi. Zdaj pa izberi med tema dvema".

edaj je kralj segel po prstanu slepila in rekel: "Ta­krat si obljubila, da mi bo vse vi­deti dobro in lepo in ljubko, ka­kor hitro bom nosil to prstan in meni je srce postalo tako težko, da si ne želim nič drugega, kakor da bi bil brez zamer in trpljenja".

Tedaj ga je žena pogledala, kot da bi ji ne bilo vse prav, rekla pa je samo: "Kakor hočeš, pa naj bo tako". In nataknila mu je pr­stan na roko in rekla:

"Če pa te bosta kdaj slepilo in lahko srce utrudila, veš, kaj ti je storiti".

In s temi besedami je šla spet dol po stopnicah, stopila v čoln in odneslo jo je gor po reki. Kralj pa kar pričakati ni mogel, da bi se spet veselil svojega življenja; šel je nazaj skozi vrt in se ustavil pri mladih vrtnarjih, ki so vkopa­vali mladike, stare rastline pa presajali v lončke. Odkrili so se, ko so ga videli prihajati, on pa jih je vprašal, če jih veseli njiho­vo delo v njegovi službi.

Nasmehnili so se in vsi v en glas odgovorili, da si ne bi želeli nič lepšega na svetu kot biti v njegovi službi in od jutra do večera skrbeti za to, da bi se mogle njegove oči razveseljevati nad lepoto.

oda kakor je kralju pri teh besedah zaigralo srce, pa je slišal tudi neki oddaljeni glas: "Pazi! Pazi!" In ni vedel, od kod je glas prišel.

Tedaj je omahoval, ali naj gre naprej, in za srčni utrip dol­go je stal kot pod senco, ki jo hi­tri oblak vrže po polju. "To mi je pa zamolčala," je še pomislil, "da bom spet slišal glas," a po­tem je že zamahnil z roko in s tem pometel vse proč ter šel veselo po stopnicah gor v svojo palačo.

n zdaj je bil svet zanj čisto nekaj drugega in sonce mu je sijalo od jutra do večera. Vsak obraz, v katerega je pogledal, se mu je zdel dober in ljubek, vsi glasovi so bili radostni in polni vdanosti, komornik je vsak večer zlagal kraljeva oblačila s poseb­no skrbnostjo.

Toda pri vsakem odgovoru, ki ga je dobil, je zaslišal opozo­rilni glas: "Pazi! Pazi!" in ni bilo dolgo, pa je začel hoditi skozi svoje sobane in po svojih vrtovih molče in se izogibati ljudem, ki jih je ugledal od daleč. Še vedno je bil brez zamer in trpljenja in vsako jutro je vstal vesel s svoje­ga ležišča, toda vedno mu je bilo, kakor da bi bil popil nekaj čaš težkega vina, ali kakor da priha­ja neko sivo jutro s trpkim oku­som na jeziku.

Šele čez mesece je opazil, da njegov najmlajši sin žalostno gi­neva, da se ne igra več s svoji­mi psi in da konje pušča v hlevih. Tako mu je večkrat sledil z očmi; nekega večera pa je na vrtu sto­pil k njemu rekoč: "Ljubi moj sin, če te kaj žalosti, mi povej, da ti bom pomagal, saj je moje srce lahko in si želi le razveseljevati".

eček je najprej zaskrb­ljeno gledal predse v tla, nato v kralja in odgovoril: "Prej je bilo tvoje oko ostro in videl si v srca ljudi in bil žalosten. Zdaj je tvoje oko slepo in vidiš samo do ustnic ljudi in si vesel. In tako ne vem, ali je bolje biti žalosten v resnici ali biti vesel v laži".

Tedaj se je kralj prestrašil in še enkrat prisluhnil sinovim be­sedam in spoznal je, da je po več mesecih prvič molčal glas, ki je sicer prihajal do njega s tiho svaritvijo.

"Torej misliš," je vprašal čez čas, "da ni bistveno le to, da ima­mo na tem svetu radostno srce?"

"Mislim," je odvrnil deček, "da je dobro srce več od vesele­ga in da si nič dobre usluge ne naredim, če si ušesa zamašim z voskom le zato, da bi ne slišal o­troškega joka. In kdor je vesel z zamašenimi ušesi ali zatisnjeni­mi očmi, ta ne pozna prave rado­sti in je kot mož, ki gre v klet, če se zgoraj v hiši pobijajo". Potem je kralj dolgo razmi­šljal; kot da so se mu nenadoma odprle oči, je objel sina z obema rokama, ga poljubil in rekel:

lagor očetu, ki ima sina, kakršen si ti". In potem je šel, ne da bi      se obotavljal, k svojemu paviljonu, zavrtel prstan na svoji roki in ča­kal na ženo.

"Hvala ti," je rekel, ko je prišla in sedla poleg njega, "toda utrujen sem od nošnje tega pr­stana. In če si mi pripravljena dati zadnjega, bi rad poskusil tu­di z njim; povedati mi moraš le, kako je z njim in kakšen glas bom slišal, ko ga bom nosil".

edaj se je žena nasmehni la, nataknila mu je pr­stan in rekla: "S tem prstanom je pa tako, da boš slišal vse glaso­ve, ki si jih slišal do zdaj. Toda to bodo le glasovi in tvoje srce se ne bo oziralo nanje. Spoznal boš resnico in laž, toda ljubezen bo zajela oboje, kajti ljubezen je več kot vsako od njiju. No, zdaj pa naj ti dobro gre, kajti dokler bo bilo tvoje srce, me ne boš več klical". In tiho je položila svojo roko na njegovi roki in izginila, še preden je to opazil.

Potem je šel kralj počasi po vrtovih proti svoji palači in ko je v daljavi zagledal svojega stare­ga vrtnarja, je naredil ovinek, da je prišel k njemu in ga prijazno vprašal, kako mu gre.

Stari mož se je zahvalil in menil, da je seveda vsak dan sta­rejši "kakor tudi oní, gospod kralj," a da bo že še trajalo nekaj let. In ko je kralj kot iz daljave slišal glas resnice in glas slepila, se mu je nenadoma zazdelo, kot bi dobil nove oči, kajti videl ni niti hudobnega niti prijaznega obraza - videl je samo nekega starega moža, upognjenega od dela in skrbi, ki si je tudi želel, da bi mu enkrat šlo dobro; videl je starca, ki se je desetletje za de­setletjem sklanjal nad svojim vsakodnevnim delom in pri tem pozabil na blaženost otroških let; videl je moža, po katerega bo prišla smrt, ne da bi mu privo­ščila drugačen počitek kot tiste­ga zadnjega pod rušo. In velika, boleča ljubezen do tega moža in tisočev njegove vrste je kralju preplavila srce, tako da mu je položil roko na ramo in dejal: "Dragi moj, vedi, da vsi nosimo svojo pezo in morda je breme tistega, ki vlada, težje od onega, ki služi. Zdaj pa se spočij in do­voli, da jaz poskrbim zate in za tvoje".

In preden se mu je stari mogel zahvaliti, je kralj že odšel dalje.

delo se mu je, da se vrt, njegova palača in ves svet koplje v čudoviti, rdečkasti večerni zarji. Ptički so peli slajše kot sicer, vrtnice so dehtele než­nejše in ko mu je po stopnicah prišel naproti kancler, se mu je zdelo, da tudi njegovo sivo glavo obliva in krasi ista luč", tako da sploh ni poslušal njegovih besed, temveč ga je prijel za roko in mu rekel:

"Pobotaj se no s svojim sta­rim srcem in nehaj misliti na oblast. Kajti ko nama bodo skle­nili roke pod poslednjo odejo, kaj bova s to svojo oblastjo? Po­slušaj, kako sladko pojejo ptički, in poglej, kako lepo zahaja son­ce. Ptičje žvrgolenje in čarobni žarki sonca so ogreli že toliko src - oblast pa ne greje, samo upogiba in upogiba gospodarje in hlapce".

In preden je zmedeni kancler lahko kaj odgovoril, se je kralj že odpravil naprej po stopnicah in mu izginil izpred oči.

V njegovi spalnici so bili ta dan zbrani dvorjani molčeči in potrti; tudi kralj jih je dolgo časa le molče opazoval. A njegove oči so bile tako dobrotljive, da takih še nihče od prisotnih nikoli ni videl na človeškem obrazu; od ve­likega spaštovanja so si komaj upali dihati.

"Le mirno spite, sinovi moji in velikaši dragi," je končno re­kel kralj. "In preden greste spat, pomolite, da vas ne začnejo ob­letavati kakšne čudne misli."

Tedaj so vsi molče odšli.

In od tega dne dalje se je vse bolj pogosto dogajalo, da je bila kraljeva ljubezen kot voda, ki je vabila k sebi vse žejne. Nihče ni videl globlje v njihova srca in nihče ni videl več hudobije, zavi­sti in poželjivosti. Toda ko se je pogovoril z najhudobnejšimi in najpožrešnejšimi, so ti spoznali, da je kralj videl vse, ne le hudob­nost, temveč tudi pošteni vzrok, zaradi katerega je ta zrasla, in tedaj je bilo tudi najhudobnejše srce brez hudega in trpkega. Ni­koli ni kaznoval huje kot z bese­do ali žalostnim pogledom, toda nikoli tudi ni pohvalil lepše kot z dotikom svoje roke ali z mehko sklonitvijo svoje glave. Niso mu rekli le Najmodrejši, tentveč tudi Najvednejši, in tako so pozabili na laž kot na trud brez koristi in odprli so mu srce, kakor ga cvet­lica odpre soncu.

ako je vladal še dolga leta - tihi kralj, ki ni bil nikoli čisto vesel in nikoli čisto žalo­sten; in ko je začutil, da se mu bliža smrt, je zbral svoje sinove in velikaše, jim povedal zgodbo o treh prstanih in nataknil prstan ljubezni svojemu najmlajšemu sinu na roko. "Ti ga ne potrebu­ješ," mu je rekel, "kajti ti že imaš tisto, kar ti daje. Toda kakor po­ljana živalim nikoli ne more biti dovolj zelena, tako tudi srce kra­lja ne more biti nikoli dovolj dobro. Nosi ga v ljubezni in čutil boš, kako te bo on nosil v ljubez­ni. Resnica je dobra in slepilo je dobro, a najboljši je most, ki ga čeznju zgradi čisto srce."

          Potem pa je želel ostati sam; vso noč je sedel ob oknu pred svojimi temnimi vrtovi in zjutraj je bil mrtev. In ljudstvo ga je po­kopalo kot svetnika in če je kate­ri od otrok ali odraslih izgovoril laž ali nameraval kaj hudega, so mu rekli: "Tiho bodi, kralj vidi vse!"

          In potem se je tako pokarani umaknil in zdelo se mu je, kot da gredo stari, utrujeni koraki mrt­vega kralja toliko časa z njim, dokler njegovo srce ni spet po­stalo dobro.

Cres - čudoviti otok resničnega življenja

Ker si želim dopust preživeti čim bliže morju in resnično sredi življenja, ki ga ponuja narava, se na dopust najraje odpravim s šotorom. Letos sva bila s prijateljem na otoku Cresu v kampu Baldarin. Otok sem doživela kot resnično oazo življenja, saj sem življenje lahko občutila, videla in slišala na vsakem koraku.

Poleg občutka notranje sreče ob pogledu na neskončno modrino, ki jo ponuja prostrana morska gladina in ob poslušanju šumenja morskih valov sva življenje lahko občudovala tudi v neštetih drugih oblikah. Občutila sva ga ob pogledu na mlado košuto, ki se je skoraj brez strahu pasla nedaleč od naju, ob pogledu na martinčka, ki se je nastavljal soncu ali pa urno izginil med kamenjem, ob pogledu na cvetoče grmičevje z najrazličnejšimi rastlinami, kjer so čebele nabirale svoj med ali sva na listu opazila pikapolonico. Občudovala sva ga ob poslušanju prelepega petje škržatov in ob pogledu na graciozno eleganco galebov, ki so preletavali morsko gladino. Velikokrat so prileteli tudi čisto blizu obale in se ustavili na kakšni skali – sami ali v paru, in lahko sva občutila harmonijo ob sožitju samca in samice.

Zanimivo je bilo doživetje, ko se je ponoči pri najinem šotoru ustavila košuta. Malo je pobrskala po vreči s smetmi in našla priboljšek – lubenične olupke. Poslušala sem njeno hrustanje in razmišljala o tem, kako lepo ji je na tem otoku. Nihče je ne preganja in lahko živi v miru in na svobodi. In zanimivo je bilo čisto od blizu videti škržata, majhnega hrošča, ki ima tako neverjetno močan glas. Letel je čisto blizu naju in lahko sva opazovala drobna, tanka krilca, s katerimi se je poganjal. In nekoč sva lahko čisto od blizu opazovala, kako poje. "Neverjetno", sem pomislila, "tako majhen hrošček, pa ima tako močan glas". In pel je brez prestanka, vedno znova in znova, kot bi mi hotel povedati, da naj nikoli ne izgubim volje in da naj nikoli ne odneham - živeti in se boriti za resnično življenje.

Neko jutro se je oglašal zanimiv ptiček; zanimiv zato, ker je vsakokrat zapel na drug način. Postala sem zelo pozorna, kajti niti enkrat ni ponovil svoje melodije. "Kako zelo ustvarjalna je narava in vsi, ki se ji znajo resnično predati", sem pomislila. In tudi sicer je bil vedno znova pravi užitek poslušati ptičjo govorico – eden se je oglasil in drugi je odgovoril, kar naprej in naprej.

Opazovala sem drobno črno rakovico, ki je lezla po kamenju. Tako ljubka se mi je zdela, nežna in krhka. "Samo da je ne bi kdo pohodil in da bi srečno prišla do vode", sem pomislila, ko se je oddaljila od mene.

Videla sva številne pajke najrazličnejših oblik in velikosti, pa tudi veliko različnih hroščev in metuljev. Občutila sva življenje v vetru – od nežne sapice pa vse do hladne burje. In seveda – doživela sva moč sončnih žarkov in objem morskih valov.

Doživela pa sva tudi nostalgijo ob slovesu od vsega tega življenja in si rekla: "Še se bova vrnila, sem ali pa na kakšen drug kraj. Kajti ob morju je življenje še posebej lepo.

Kdor gre rad na kampiranje in se še ni odločil, kam se bo odpravil, si lahko pogleda ponudbo izredno lepo urejenih kampov, ki so zbrani na internetni strani

Konec se bo ponovno povezal z začetkom in vse bo spet tako, kot je bilo nekoč - nadaljevanje članka "Kako se je začelo življenje?"

Enako privlači enako – neenako se odbija: padla bitja so se sama ločila od enostne zavesti. Deli duhovnih planetov so se odlomili

"S padcem so se mnoga duhovna bitja ločila od enostne zavesti, ker so hotela biti kot Bog sam: povsod navzoči Duh. Padec je imel veliko večje razsežnosti in posledice, kot so si prvi padli otroci lahko predstavljali: Skupaj z upornimi duhovnimi bitji, ki so ustvarila nesoglasja in so se sama okužila z njimi, so ta nesoglasja zajela tudi dele duhovnih planetov, okužila so torej dele, na katerih so imela ta duhovna in padla bitja svoja nebeška bivališča. Deli duhovnih ozvezdij so spremenili svoje frekvence in so se začeli opotekati. Turbulence so nato odlomile te dele duhovnih planetov in so jih vrgle v vesolje, kjer so se oblikovali v območjih z manj svetlobe.

Večni zakon velja tako v nebesih kot na Zemlji. Kdor se loči od Vse-enosti, od praživljenja, ki je ljubezen, ta pade v turbulentna stanja, v neskladen ritem in ne more ostati povezan z Božjim ritmom, z Vseharmonijo. Deli harmonično uravnoteženih duhovnih planetov, ki jih je še naprej preseval večni zakon, niso mogli več zadržati duhovnih bitij, ki so se uprla pranačelu in so zdaj postala padla bitja. Ker so se padla bitja obdala s svojimi lastnimi protizakonitimi občutki, jih zakoniti deli duhovnih planetov niso več privlačili. Večni zakon se glasi: Enako privlači enako, neenako se odbija. Knez zakona, ki je zastopal Božjo voljo, je padla bitja odvedel iz čistih nebes, tja, kjer so se medtem oblikovali odlomljeni deli planetov. Deli planetov so nato pritegnili tista duhovna bitja, ki so ustrezala njihovim frekvencam. Iz nastalih svetlobnih sprememb, ki so vodile do nadaljnje zgostitve ter k še globljemu padcu, so nastala pripravljalna območja, delno materialni svetovi, območja očiščevanja in popolna materija." (citat je iz knjige Vzrok in nastanek vseh bolezni, stran 25 in 26)

"S padcem se je del čiste energije spremenil, preoblikoval se je na nižje. To preoblikovanje praenergije je šlo tako daleč, da je v vesolju prišlo do stopnje kristalizacije, ki se imenuje materija. Zemlja, del popolne materije, je bivališče utelešenih duš, ljudi." (iz knjige Vzrok in nastanek vseh bolezni stran 61).

"Zaradi odcepitve od Boga, zaradi padca, je med zgoščevanjem nastalo učlovečenje, utelešenje duše, inkarnacija.

Vse, kar se vsak trenutek dogaja v Zemlji in na njej, kar se razgrajuje in kar se izgrajuje, kot tudi vsak vzgib in gibanje duše in človeka – prav tako v fino in grobosnovnem kraljestvu narave – se beleži v ozvezdjih. V kozmosu je zapisan potek vseh podrobnosti, ki so največkrat najfinejši odtenki sprememb, ki jih ljudje sploh ne zaznamo in tudi ne moremo dojeti."  (citat je iz knjige Njegovo oko, Božje knjigovodstvo, Mikrokozmos v makrokozmosu, strani 26 in 27).

"Človekovo pomanjkanje duhovne energije

zaradi preobrnitve polov Božje življenjske moči

Ker je Bog, Večni, Svoje otroke ustvaril iz Svoje vsemoči, iz Svojega tekočega Duha, večne­ga zakona, so zato večni zgoščeni zakon in po­temtakem dediči neskonenosti. Posedujejo vse moči neskončnosti in živijo v njeni polnini, ker je Neskončni polnina.

Kdor obrne hrbet vsemoči in ustvari svoj za­kon jaza, bo tudi prejemal samo to, kar ustreza njegovim malim miselnim potekom. Za mnoge ljudi to pomeni, da bodo prej ali slej stradali ter živeli v hiranju ali v trpljenju in bolezni.

Vsako bitje, ki se je ločilo od Boga, je dobilo iz večne polnine kvantum pozitivne življenjske energije. Zapovedano mu je, da ta kvantum posojene Božje energije spet vrne Bogu v polnino, iz katere jo je prejelo.

Če pa gresta duša in človek po poti greha in je človek zaradi tega ta kvantum Božje energije v veliki meri porabil, potem bo obubožal in stra­dal. Tudi trpljenje in bolezen kažeta, da je človek dano pozitivno moč v glavnem preobrnil. Kdor svarilne spodbude, ki se pojavijo pred trpljenjem ali boleznijo, ali svarilne vzgibe v trpljenju in bo­lezni preglasi z očitki, da je nekdo drug vsega kriv, in nadaljuje enako vedenje, ki je povzročilo izgubo energije, bo v nadaljnjem poteku - v to­stranstvu ali v onstranstvu - životaril ali hiral.

Bog je polnina in kdor živi v polnini iz Boga in v Bogu, temu kot človeku ni treba segati po polni­ni. Kdor pa je duševno vedno bolj obubožal, ker je kvantum Božje energije, ki mu je posojena, preobrnil v negativno, ta sega po oblasti, ugledu, bogastvu in podobnem.

Prvo padlo bitje in nato še druga, ki so šla z njim, so prevzela božje vesoljno načelo 'oddajanja in sprejemanja' za svoje namene. Predrugačila so ga in iz njega razvila svoje nasprotovalne oddajne in sprejemne programe, ki so jih vsadila vsem nadaljnjim padlim bitjem in kasneje ljudem."(iz knjige Njegovo oko, Božje knjigovodstvo, Mikrokozmos v makrokozmosu, strani 61, 62 in 63)

V knjigi "Demonska država njeni pomagači in njene žrtve" Kristus razodeva naslednje:

"Zaradi nadaljnega odpadanja od Boga je v neskončnih obdobjih nastala demonska država. V oblasti ima vse, ki so se zapisali in so zapisani satanskemu načelu 'deli, veži in vladaj'.

Svojo oblast in ozemlje si je pridobil Moj naspro­tnik z oblastiželjnostjo, nasiljem, močjo, grabe­žIjivostjo, lakomnostjo, nevoščljivostjo, sovražnostjo in prepirom. Hierarhija demonov, demonska država, se širi 'navzdol'. Iz nje so prihajali in prihajajo 'navdihi', ki so jih pomagači sprejeli in jih posredovali naprej žrtvam.

Pomagači so Ijudje, ki so v svetu na vodilnih položajih, ki si hočejo brezobzirno prilastiti svetovno vladarstvo in si želijo edinole doseči moč in ugled, gospodovati, ukazovati in vladati.

Da pa lahko pomagači uresničujejo svoje načrte, potrebujejo žrtve, torej sužnje, ki delajo, kar oni hočejo: ti si prav tako prizadevajo postati mogočni in ugledni in so pripravljeni klanjati se pomagačem, tako da hodijo po nižjih, navzgor pa govore sladko. Oponašajo jih, da bi dosegli podobne stvari kot pomagači, ki vse to imajo na posodo od demonov. Kdor pride v kremplje demonov in njihovih poma­gačev, je žrtev.

Kdor torej uporablja načelo nasprotovalca: 'Deli, veži in vladaj' - torej: 'Oddajaj demonsko, to je nasprotujoče, in ustrezno sprejemaj' - pride v kremplje demonov in njihovih pomagačev. Oni ga nato podpirajo primerno njegovi kvalifikaciji. Marsikaj se mu bo posrečilo in šlo mu bo dobro. V danih okoliščinah se povzpne na demonski lestvici in postane slaven, ugleden, mogočen in bogat ter tako mogočen dobavitelj energije demonski državi.

Takšnemu človeku gre v danih okoliščinah dobro tako dolgo, dokler ne stori usodne napake, ali pa dokler njegovo telo ne ostari in nima več prožnosti, da bi koristil, oziroma, da bi ga izkoriščali demoni ali njihovi pomagači.

Takrat demoni pustijo, da njihovi darovalci energije, njihovi pomagači ali žrtve, padejo. Takrat začno učinkovati njihovi vzroki. Zdrsnejo nazaj v tiste življenjske elipse, v katerih so shranjeni njihovi vzroki in pretrpeti jih bodo morali kot učinke - odvisno od ritma zakona setve in žetve - kar bo prišlo na vrsto za poravnavanje. Pogosto so postali vzroki takšnega pomagača ali žrtve obsežnejši in bolj obremenilni kot jih je prinesla njegova duša s sabo v to zemeljsko življenje." (Citat je iz knjige Kristus razkriva -  Demonska država, njeni pomagači in njene žrtve, strani 24 in 25)

"lzgubljeno duhovno občevanje nadomeščata mišljenje in govor

V vesoljnem načelu 'dajanja in prejemanja', v večni biti, ni misli.

Bitja počivajo v Bogu in se gibljejo v vsetoku, Bogu. Njihov 'govor' je 'vesoljna beseda', zakon, Bog, simfonija vesolja. Kadar oddajajo, dajo iz svojega vesoljnega občutja eno ali več vzgibov, kapljic iz vesoljnega toka, oceana Bog. Impulz ali impulze prejmejo nato božanska bitja, katerim so bili namenjeni. V bitju se razodenejo kot absolutna slika. Hkrati vidi in ve za vsebino impulza,

kapljice iz oceana Bog, ki je Zakon, Bog: ritem, sferični zven vesolja.

Vesoljno načelo se glasi: daj 'besedo', sferični ton, vesoljni občutek, impulz, v vesoljni zakon, Boga - in prejel boš spet iz vesoljnega zakona, Boga.

Prva padla bitja še niso poznala misli. Misli so nastale zaradi neenotnosti med njimi in ko so začela med sabo izgrajevati skrivnosti. Česar niso hotela izdati, bilo pa je v občutkih, iz tega se je razvila nova fre­kvenca; prišlo je do 'posredne komunikacije', ki se je odprla med občutkom in glasovi, toni, ki so se čedalje bolj izgrajevali: do misli.

Na začetku so imela prva padla bitja v svojem nasprotovalnem načelu en sam nasprotni vzgib - en občutek, ki so ga oddajala.

V kasnejšem razvoju padca pa so postala nesložna, kot sem že razodel. Zaradi tega so odpustila svoje bližnje iz svoje notranjosti, saj si niso več zaupala in so imela skrivnosti drugo pred drugim. Iz nezaupanja in skrivnosti se je razvijalo vedno več skrivnih komunikacij. Odpadniki so sporočali skrivnosti samo tistim, katerim so zaupali. Sčasoma so iz skrivnosti nastale misli, 'vmesno nihanje' med občutkom in glasovi, toni.

Padla bitja so vedno več mislila in izražala so samo to, kar so hotela izdati. Tako je nastajalo vedno več glasov, zvokov, ki so bili vse bogatejši in so se razvili v govor. Padlo bitje, ki ni bilo več v svojem bližnjem kot esenca, kot nesebični potencial ljubezni, je bilo treba nagovoriti od zunaj, saj je bilo notranje oddajanje, duhovna komunikacija, v glavnem prekinjena.

Kakor je bilo ob začetku padca, tako je še danes: kar bi človek rad povedal, to izgovori; česar noče izdati, tore noče izgovoriti, skrije v svojem miselnem svetu - v določenih okoliščinah celo govori drugače kot misli.

Odvisno od obremenitev in programov je nastajalo v padlih bitjih vedno več slojev podko­munikacij. Vsak občutek, vsaka misel in vsaka beseda pomeni namreč hkrati oddajanje in spre­jemanje. Človek je z njimi obdan. So kot njegove miselne mreže - mreže, v katere se je sam zapletel in ujel. Miselne mreže so njegov 'mali svet', ki ga sestavljajo lastnina in hotenje nekaj-biti in nekaj‑imeti. lz človeškega občutka lastne vrednosti – 'Jaz sem bližnji samemu sebi' - sta nastala koristoljubje in sebičnost.

Oblastiželjnost demonske države ne pozna meja

Vplivanja iz demonske države so se večala: človek, ujet v svet in svoje miselne mreže, ni mislil in ne misli več na Boga in na svoje poreklo. Zaradi sebičnosti je pozabil na veliko enost in svojo duhovno dediščino, na bit v sebi. Mislil je in misli le nase, na svoje dobro počutje, na svoj materialni vzpon, lastnino, ugled in moč. Posledica tega je zemlja, razdeljena na zemljišča, nad katerimi je gospodoval in gospoduje.

Energije oblastiželjnih, samoljubnih Ijudi so jemali in še jemljejo demoni. En del so jo vložili in jo vlagajo v ta svet, da si še več Ijudi zgradi svoje miselne mreže, svoje podkomunikacije. Demoni ne spoštujejo ničesar - in človek, ki se da zapeljati, jim je podoben. Ne spoštuje niti svojega bližnjega niti naslednjega bližnjega, živali, pa tudi ne rastlinskega sveta.

Gospodovalnost ne pozna meja. Materialistični človek, zapleten v svoje samoljubje, hoče vse obvladati. Človek obvladuje svojega partnerja, svoje otroke, nameščence in delavce; v prejšnjih časih so to bili tlačani, podložniki oziroma sužnji.

Osnovna pravila demonov, njihovih pomočnikov in žrtev

1.    pravilo: Hoteti biti kot Bog

2.    pravilo: Hoteti osvojiti bit, Boga

3.    pravilo: Hoteti posedovati kraljestvo, v katerem absolutno vlada preusmerjeno načelo 'oddajanja in  sprejemanja'

4.    pravilo: Hoteti viadati

5.    pravilo: Hoteti obvladovati

6.    pravilo: Hoteti podjarmiti

7  pravilo: Hoteti Boga popolnoma onemogočiti z zlorabo Njegovega imena"

(iz knjige Kristus razkriva – Demonaska država, njeni pomagači in njene žrtve, strani 30 in 31)

"Nasprotnik Boga je še vedno mnenja, da lah­ko premaga Boga, Vsezakon. Demoni in njegovi pomagači že od začetka padca uporabljajo poso­jeno delo Boga, del božanske energije, za nas­protne namene. Kar je bilo belo, torej čisto, je nasprotnik naredil črno, torej grešno.

Iz dela posojene energije božanskega reda je naredil nered;

iz božanske volje, ki osvobaja, je razvil samovoljo in prisilo;

iz božianske modrosti je naredil intelekt;

iz božanske resnosti lahkomiselnost;

iz božanske potrpežljivosti nepotrpežljivost; iz nesebične, božanske ljubezni samoljubje; iz božanske usmiljenosti neusmiljenost in nemilost." (iz knjige Njegovo oko, Božje knjigovodstvo, stran 130).

"Na Zemlji vlada nepredstavljiv boj med božanskim in demonskim.

Zmagovalec je že zdaj Kristus

Vsak od nas se bo moral prej ali slej vprašati: Po kateri poti hočem stopati? Po poti, ki nam jo je pokazal Jezus iz Nazareta, ali po poti, ki nam jo daje znanost? Ali bomo ubrali pot, ki nam jo kažejo politiki? Ali pot cerkvenih institucij? Še imamo voljo za svobodno odločanje - kako dolgo še?

Doslej so vse poti, ki so jih pokazali ljudje, vo­dile v slepo ulico - razen hoje za Nazarečanom. Vodi nas iz močvirja tega sveta v svobodo in mir.

Ljudje prihajamo zdaj v fazo, ki se glasi: živi bodo zavidali mrtvim. - Znanstveniki menijo, da se lahko zemeljsko bivanje podaljša z uporabo genske tehnike na človeških dednih zasnovah. To pomeni, da posežejo v obdobje smrti, ki smo si ga s programom našega življenja sami določili, da bi z manipulacijo podaljšali svoje življenje. Posledica tega je, da se človek, čigar življenje je bilo umetno podaljšano, vedino bolj obremenjuje. Če bi rad umrl, ne more preminiti, ker mu je znanost določila dolgo življenje - morda življenje v revščini in hiranju.

Kdor se lahko vživi v potek dogajanja padca, spozna, kaj je za ljudi in predvsem za vsako dušo storil Jezus, Kristus, kajti odrešilna iskra, ki kaže pot v Očetovo hišo, ostane v duši – ne glede na to, kako človek občuti, misli in ravna, vseeno, kak­šne obremenitve si naloži duša.

Ker ji je dana odrešilna iskra, se duša lahko le obremeneni in morda tudi poškoduje, toda niko­li se ne more uničiti. Demoni pa hočejo razkroj, uničenje duše. S Kristusovim odrešilnim dejanjem jim je pre­prečena izvedba njihovega cilja. Ne glede na to, s kakšnimi metodami demon posega v dedne zas­nove fizičnega telesa, čeravno spreminja genske strukture - se duša ne more razkrojiti zaradi "Dopolnjeno je" Božjega Sina, Jezusa iz Nazare­ta

Spoznavamo torej, da se na Zemlji odigrava nepredstavljiv duhovni boj, boj med božanskim in demonskim. To je zadnji boj. Zmagovalec je Kristus!

Za nas kristjane velja, da svojo dušo varuje­mo, tako da je tudi telo v veliki meri varovano. Edina zaščita duše je udejanjanje Desetih zapo­vedi in zakonitosti Govora na gori. Tako sledimo Jezusu iz Nazareta, s tem, da udejanjamo Njegov nauk. Na ta način se duša čisti in stabilizira v Kri­stusu. V duši se potem poveča Božja luč, ki nato preseva tudi fizično telo in ga lahko varuje.

Zaradi komunikacije s Kristusovo Božjo lučjo se tudi v telesu spremenijo mnoge strupene in škodljive snovi, če je to dobro za dušo. Prav v tem času je edina zaščita Kristus, udejanjanje Njegovega nauka, zakonitosti Govora na gori in Desetih zapovedi.

Da bi človeštvo Božji zakon, Deset zapovedi in Govor na gori lahko razumelo v podrobnostih in uporabljalo v vsakdanjem življenju, nam je Kristus dal Notranjo pot k naši duhovni dediščini - kajti postali naj bi spet božanski. Jezus nam je po­kazal pot v notranjo svobodo. Kristus nam spet kaže to pot, ker je On Pot, Resnica in Življenje. Na tem svetu je On edina zaščita. Na Notranji poti v Božje kraljestvo, ki je v notranjosti vsakega od nas, se učimo v situaci­jah vsakdanjika uporabljati Govor na gori, Deset zapovedi in Božji absolutni zakon, ki ga je Kris­tus zdaj razodel, tako da očistimo svojo dušo in je s tem naše zemeljsko telo zaščiteno - tako da­leč, kot se to lahko še zgodi v tem mogočnem prelomnem času.

Kraljestvo Duha nastaja na očiščeni, finejši Zemlji.

Novi človek ima pozitivno dedno zasnovo 

Ljudje živimo v mogočnem časovnem preo­bratu. Demon se dviga z močjo, da bi rešil svoj teritorij, Zemljo. Toda iz mnogih razode­tij, tudi že iz Stare zaveze, smo izvedeli, da bo po­sledica konca sveta nastajanje novega neba in nove Zemlje. Staro bo minilo.

Kdor hodi z budnimi očmi in odprtimi ušesi po tem svetu, ta tudi ve, kako je z njim. Veliko narodov Zemlje je vedno znova doživljalo, da se je po propadu prebudilo novo. Tako doživljamo po vsem svetu rušenje, tako rekoč razpad tega sveta, in obenem prelom v novi čas - v novo do­bo, ki je še nikoli ni bilo tu. To je doba Kristusa Boga, doba Duha.

V razpadanju starih struktur se na obzorju že kaže svetloba, Novi čas, čas Kristusa. Nastaja no­vo človeštvo s povsem novo življenjsko sliko, z višjimi vrednotami in ideali. Ti zaznamujejo ce­lotno strukturo fizičnega telesa.

Preoblikovanje od nižjega življenja k višjemu poteka postopno. Novo nebo in nova Zemlja na­stajata prek ozvezdij, ki povzročajo očiščevanje in dviganje Zemlje. To pomeni, da nastajajo finejša materialna ozvezdja, tako kot bo finejša tu­di struktura Zemlje in ljudi.

Nastaja novi človek s pozitivnim dednim ma­terialom. Človekovo sevanje bo finejše. Človek bo s svojimi višjimi ideali in vrednotami očiščeno Zemljo prikladno oblikoval. Narodom te Zemlje je Večni govoril v tem smislu: Na koncu materia­lističnih dogodkov bom skrajšal čas, kajti doba Duha si utira pot.

Kdor hoče torej svoj negativni potencial, svoje grešno, spremeniti v zakonito življenjsko energi­jo, mora pohiteti, ker ura tiktaka vedno hitreje in človek ima v tej materialni gostoti vedno manj časa.

Koraki spreminjanja so resnično kesanje, prošnja za odpuščanje, odpuščanje, poprava ško­de in predvsem, da se spoznanega človeškega ne stori več. Kdor gre po tej poti, zmore še marsikaj obvladati v zemeljski šoli življenja s Kristusom. Nasprotno pa, kdor si prizadeva pomnožiti nega­tivno energijo, temu bo to uspelo vedno redkeje, ker nima več na voljo posojene Božje energije za spreobrnitev. Kliče spet samo lastne vzroke, jih pri­pravi, da tečejo tako, da posledice prihajajo nanj vedno hitreje.

Božje kraljestvo vzhaja. To je kraljestvo Duha na očiščeni, finejši Zemlji, to je kraljestvo pleme­nitih in čistih. To je Kristusovo kraljestvo, tako imenovano tisočletno Božje kraljestvo.

Po Kraljestvu miru Jezusa Kristusa se bo smel demon še enkrat dvigniti. Vendar je njegov čas odmerjen. Vse Zemlje ne bo več obvladal. Po tem zadnjem roku milosti za demone, bo Zemlja na mnogih krajih počila in razpadla bo tudi fina materija. Gostota bo dvignjena v višje nihanje in prefinjena, dokler ne bo spet finosnovna, da bi prišla v Božje kraljestvo.

S tem zadnjim dejanjem, ko se bo materija razpočila in razkrojila, se bo sprostil tudi duhov­ni delni planet - duša Zemlje - in se vrnil v večno bit, od koder se je odcepil, in se kot del zavihtel v vesolje za otroke padca. Tako se prav postopno razblinja padec, izhajajoč od Zemlje, prek krajev očiščevanja tja do vrat večne biti.

Očistile se bodo tudi duše. Postale bodo spet čista bitja. Prav tako se bodo očistila ozvezdja, ki so sestavljala vzročni računalnik. Vsa njihova ne­gativna energija bo spremenjena v pozitivno. Po tej poti bo posojena Božja energija spet vrnjena v večno bit, od koder je bila dana na pot otro­kom padca.

Zdaj smo v času preobrata, torej preloma. Kdor lahko dojame, naj dojame, kdor bi rad pu­stil, naj pusti. Kdor bi rad šel po poti v življenje, naj gre. Kdor bi rad hodil po poti greha, naj hodi. Bog pušča vsakemu človeku svobodno voljo." (iz knjige Njegovo oko, Božje knjigovodstvo, strani od 152 do 157).

Vse omenjene knjige je izdalo Univerzalno življenje.

http://www.univerzalno-zivljenje.si/ul/index.html

Kako se je začelo življenje?

To vprašanje me je že od nekdaj zaposlovalo. Prebrala sem marsikaj na to temo, toda nikjer nisem našla zadovoljivega odgovora. Potem pa mi je v roke prišla knjiga, kjer sem našla odgovore na vsa svoja vprašanja. Knjiga ima naslov Vzrok in nastanek vseh bolezni in jo je leta 1980 razodel Kristus – po Svoji prerokinji in poslanki Gabriele. Za tiste, ki jih to prav tako zanima, navajam nekaj odlomkov:

"Preden je Duh, Bog oživil neskončnost z duhovnimi svetlobnimi oblikami, z duhovnimi ozvezdji, duhovnimi bitji, živalmi, rastlinami in minerali, je v neskončnosti svetila Njegova sveta praluč, Duh. Dokler še niso obstajale oblikovane duhovne energije, nebeški planeti, duhovna bitja, živali, rastline in minerali, se je praenergija, luč, Bog, le malo gibala. Svetila je.

Praluč, praenergija se je začela gibati intenzivneje v ciklusu, ki si ga je določila sama. Gibanje pove, da hoče nekaj nastati. Praluč je postala aktivnejša v ustvarjalnih zasnovah - ki so štiri Božje bitnosti: praluč si je zdaj sama hotela dati obliko. Aktivni del ustvarjalne energije je močneje deloval na manj aktivno energijo. Prišlo je do postopoma rastočega vzajemnega učinkovanja, iz katerega so izšle nadaljnje energije. Iz že obstoječih duhovnih atomov so nastali spet novi duhovni atomi. Tako se je energija množila.

Vsa neskončnost je stopnjujoči se perpetuum mobile: Osrednje prasonce, ki je iz dveh tretjin pozitivne in iz ene tretjine negativne pramoči, razliva svojo energijo v vesolje po sedmerih prizmatičnih soncih. Te pramoči v vesolju sprejemajo duhovna bitja, duhovni minerali, rastline, živali, bitja narave in zvezde. Pramoč je harmonija in neprestano gibanje. Vse, kar lahko popolnoma prežema, ostane v harmoniji. Vse čisto je tako v nenehnem sozvočju in gibanju.

Božje načelo, ki daje in sprejema, je v sebi stopnjujoči se perpetuum mobile. Tako je tudi neskončnost podvržena nenehnemu raztezanju in evoluciji (razvoju). Ob začetku stvarstva se je to dogajalo v malem. Zaradi nenehnega vdihavanja in izdihavanja praenergije pa se je in se po Duhu neskončnost neprestano razteza in oblike bitnosti se razvijajo. Tako je nastalo popolno stvarstvo nebeških svetov.

Zaradi vse močnejšega gibanja obeh enakih polov v Osrednjem prasoncu in zaradi preoblikovanja praenergije v dve tretjini pozitivne in v eno tretjino negativne moči se je praenergija pomnožila. Del te pomnožene energije je Vseduh vedno vodil v vesolje in s tem svetlobnim etrom je začel "modelirati". Potrebnih je bilo nekaj predstvaritev, dokler "model" ni bil popolnoma razvit in mu Vseduh, ki je nato postal Bog Oče-Mati, ni podelil polnega življenja.

Zaradi povečane aktivnosti obeh enakih pradelcev se je potencial energije večal. Med prastvaritvami, ko je Duh v svetlobnem etru vse uskladil in uglasil, je prišlo do izmenjave v dve tretjini pozitivne in eno tretjino negativne energije. Hkrati je Vseduh - inteligenca, praenergija - zavestno izlil en del negativne energije v vesolje, k oblikovalnemu etru. V oblikovalni svetlobni eter je tako prišel del najvišje svetlobne jakosti negativne pramoči. Ta del povsod navzoče negativne moči je dal povod za padec.

Duhovna bitja so priznala edino povsod

navzoče pranačelo, Boga Očeta-Mater in

so zato postala Njegovi otroci in Njegove

natančne podobe

Od te povsod navzoče negativne pramoči je ob popolnem stvarjenju dobilo vsako ustvarjeno in spočeto bitje določen kvant. Prva ustvarjena in spočeta bitja so dobila več kot tista, ki so bila spočeta kasneje, ker so prva duhovna bitja imela in imajo večjo sevalno moč.

Prva duhovna bitja so sprejela povsod navzočo negativno moč. S tem so postala duh iz njegovega Duha. Vendar pa so bila dolžna ta del negativne povsod navzoče moči sprejeti vase in ga prostovoljno spremeniti v ustvarjalno in oblikovalno energijo ter se kot Božji otroci vključiti v pratok. Na ta način so prostovoljno odstopila od zahteve povsod navzočnosti in so priznala edinole povsod navzočnost Boga Očeta-Matere, Stvaritelja neskončnosti, ki jih je gledal, ustvaril in ki jih je tudi dokončal v duhovnem spočetju. Duhovna bitja so tako sprejela otroštvo in so v sebi aktivirala lastnosti otroštva: potrpežljivost, ljubezen in usmiljenje. Hkrati so priznala praenergijo, Boga Očeta-Matere, kot edino povsod navzoče načelo.

Neodločnim bitjem je Duh dopustil, da se

v eonih svobodno odločijo

Bitja, ki jih je Bog ustvaril in prva spočeta bitja naj bi prostovoljno postala otroci Boga Očeta-Matere, ker bi tako bila natančne Očetove podobe, svobodne in neodvisne, vendar ne povsod navzoče. Prve najvišje svetlobne intenzivnosti, prvi ustvarjeni in spočeti otroci, so se odločili - razen nekaterih - da ostanejo bitja absolutnosti, vendar ne povsod navzoča. Vsa tista bitja, ki tega koraka do otroštva še niso zmogla, je Vseduh, Bog Oče-Mati, vzel v Svoj tok ljubezni - toda ni jih še sprejel za dediče neskončnosti. Dal jim je svobodo, da se v eonih odločijo. Vsem tistim pa, ki so Ga priznali in sprejeli za povsod navzoče očetovsko-materinsko načelo, je zavestno podelil svobodno voljo in jih je postavil za dediče neskončnosti. Tudi neodločnim bitjem je dopustil, da se svobodno, v eonih odločijo - ni pa jim še dal dediščine, da so zavestni otroci neskončnosti.

Kljub neodločnosti nekaterih bitij so svetlobna bitja, ki so bila duhovno spočeta, naselila stvarstvo, to pa je postajalo čedalje večje. Vsako bitje je imelo v sebi kvant povsod navzoče energije, ki naj bi jo prostovoljno spremenilo in se kot otrok vključilo v pratok. S tem je bilo treba hkrati sprejeti in priznati Duha Očeta-Mater kot enost in kot edino povsod navzočo moč. Večina duhovnih bitij moškega in ženskega načela je sprejela otroštvo in polarnost. V neodločnih duhovnih bitjih pa je ostal kvant povsod navzoče negativne moči v glavnem pritajen.

Bog Oče-Mati je sprejel vse ustvarjene in spočete otroke v otroštvo - toda v sedmere osnovne moči je sprejel le tiste, ki so vključili kvant negativne, povsod navzoče pramoči v moči otroštva, v potrpežljivost, ljubezen in usmiljenje. Tako so ti dobili svobodno voljo in prilastiti so si smeli vsako kozmično energijo in jo zakonito uporabljati.

Mentaliteta, polarnost in dualnost,

enako nihajoče moči stvarjenja,

ustvarjanja in spočetja

V stvarstvu obstajajo mentaliteta, polarnost in dualnost. Enako nihajoče moči se privlačijo. Polarnost, pa tudi mentaliteta in dualnost so moči, ki privlačijo enako nihajoče moči, ki se nato povežejo in – glede na svojo vrsto nihanja, ali so polarnost, mentaliteta ali dualnost -skupaj učinkujejo. Iz dualnosti izhaja duhovni potencial moči za nadaljnje nebeške otroke.

Duali, pozitivno in negativno načelo, skupaj spočenjajo duhovne otroke in so zanje očetovski in materinski aspekt. Toda nad vsem je Praoče, manifestacija, ki se pooseblja v povsod navzoči zakonski energiji, v pramoči očetovsko-materinskega načela.

Manifestacija Praočeta si je prav tako vzela dual, ki je bil in je izenačen z vsemi ženskimi bitji, le kvant negativne povsod navzoče pramoči, ki ga je Praoče prenesel Svojemu duhovnemu dualu, je bil večji kot pri vseh ostalih duhovnih otrocih. Njegov dual Mu je namreč moral biti enak po nihanju in sevanju moči; kajti: enak potencial moči spet privlači enak potencial moči. Bog-Oče, manifestacija pramoči, Praoče torej, ima najvišji potencial svetlobe v vsej neskončnosti, več kot vsi Njegovi otroci, vseeno, ali so moško ali žensko načelo. Duhovni dual Praočeta ni imel v primerjavi z drugimi duhovnimi bitji nobene prednosti. Tudi dual Večnega Praočeta je moral spremeniti kvant nanj prenesene povsod navzoče negativne pramoči, to pomeni: moral ga je vključiti in se v treh lastnostih - potrpežljivost, ljubezen in usmiljenje - izkazati kot otrok med Božjimi otroki.

Prvoustvarjeni ženski angel je prejel deleže otroštva, kvant povsod navzoče negativne pramoči, ni pa jih vključil vase, ker ni vključil svojega deleža povsod navzoče moči v tekočo vsemoč, v Duha Očeta-Matere. Ni mogel preboleti, da povsod navzočega materinskega dela ni mogel zastopati s povsodnavzočnostjo.

Kdor je med stvarjenjem kot bitje vključil svoj del negativne pramoči v tok Očeta-Matere, ta je dosegel za vso večnost v vsej neskončnosti absolutno svobodno voljo. Ta se vsega zaveda. Z močjo vsezavesti se duhovno bitje lahko giblje v vseh območjih neskončnosti. Izključeno ni iz nobene zakonite možnosti, kajti s tem, da je vključilo povsod navzočo negativno pramoč, je postalo zakon sam.

Načelo ustvarjanja, stvarjenja in spočetja vsebuje svobodno voljo. Bog je dal Svojim na razpolago eone neskončnosti, da vključijo del negativne pramoči v povsod navzoči tok. Čeprav prvo žensko načelo še ni vključilo dela negativne pramoči v povsod navzoči tok, je Praoče vzel prvo in po sevanju najlepšo žensko stvaritev za svoj dual, da bi dal primer, kaj se v stvarstvu izraža v vseh bitnostih in oblikah: mentaliteta, polarnost in dualnost, enako nihajoče moči ustvarjanja, stvarjenja in spočetja. Kdor je zakon, ta tudi zmore vse. Lahko se svobodno giblje v vsej neskončnosti. Duhovno bitje vidi nebeške ravni z njihovimi zvezdami, bitji in kraljestvi narave in lahko ostane v sebi samem na določeni ravni, lahko pa se poda k njej s hitrostjo, ki je ne moremo razložiti s človeškimi besedami.

Bog je predal prvo-videnemu Sinu del

Svoje pozitivne pramoči

in Ga postavil za sovladarja.

Duhovni dual se je počutil oškodovanega

Ko je Bog-Oče predal Svojemu prvo-videnemu, delno ustvarjenemu in spočetemu Sinu del povsodnavzoče pozitivne pramoči in Ga je po večnem zakonu postavil za sovladarja nebes, je postal v prvem ženskem načelu kvant povsod navzoče negativne pramoči, ki je bil delno pritajen, dejaven. Duhovni dual Praočeta je hotel biti kot Bog, povsod navzoč v tekoči energiji, tako kot je prvi Sin povsod sonavzoč v štirih bitnostih Boga.

Prvo žensko načelo je zdaj čedalje jasneje spoznavalo, da je kot hči in dual izenačeno z vsemi sinovi in hčerami ter ženskimi duali, samo z eno izjemo, da ima višjo svetlobno moč kot vsa druga ženska načela. V najvišjem ženskem bitju je čedalje bolj zorelo negativno občutje hoteti biti kot Bog. Najvišje žensko bitje ni hotelo vključiti kvanta povsod navzoče negativne pramoči v lastnosti otroštva, kajti v enem delu povsod navzoče negativne pramoči je videlo možnost, da ponovno postane povsod navzoče v Božjem, povsod navzočem toku. Kot žensko načelo je hotelo biti izenačeno s prvovidenim, s sovladarjem. ženski angel se je torej počutil oškodovanega, ker njegov nekdanji, zdaj manifestirani potencial moči, ki naj bi ga spremenil v otroštvo in v dualnost in ki je bil nekoč del povsod navzoče pramoči, ni bil več povsod navzoč.

Najvišji ženski angel se je uprl

absolutnemu zakonu in pridobil zase tudi

druga duhovna bitja. Odklonil je

dualnost v razmerju otroštva

Iz razočaranja, da ne more biti več v povsodnavzočnosti in da tja ne bo več sprejet – kljub temu da se je vztrajno trudil - je v najvišjem ženskem angelu zorela misel padca. Uprl se je absolutnemu zakonu. Navdihnjen z željo, da postane s svojo dediščino povsod navzoč, je poskusil pridobiti za svoj načrt veliko moških pa tudi ženskih načel. Najvišje žensko načelo se je v mnogih nebeških duhovnih bitjih dotaknilo dela povsod navzoče negativne pramoči, zlasti še v tistih, ki so vstopila v razmerje otroštva samo pogojno, ali še niso stopila vanj. Vendar se je misel padca dotaknila tudi nekaterih duhovnih bitij, ki so del negativne pramoči že vključila v povsod navzoči tok. Tista bitja, ki so čutila, da jih je prvi ženski angel nagovoril in se jih dotaknil, so nato mislila kot on in so se priključila prvemu ženskemu načelu.

Po daljšem življenju v soglasju z Božjimi zakoni je prvo žensko načelo po čakalnem obdobju eonov, med katerim naj bi vključilo svojo negativno pramoč, odklonilo dualnost v načelu otroštva, ker je hotelo postati kot Bog, to pomeni povsod navzoče, enakonihajoče v pozitivni in negativni moči. S tem razodetjem od začetnih enakih moči, pol negativne, pol pozitivne pramoči, pa vse do stvarjenja večnih oblik bivanja, sem podal Jaz, Duh resnice, samo kratek pregled, da se človek nauči bolje razumeti zakon vzroka in učinka, setve in žetve ter da bo iskalec resnice izvedel in spoznal, zakaj je prišlo do padca in zakaj je hotel prvi ženski angel vrniti del povsod navzoče negativne pramoči v vsemoč, iz katere je izšel in je postal oblikovalna, ustvarjalna, stvariteljska, plodilna pa tudi sprejemajoča moč.

Kristus je preprečil naklep padlih bitij

Če bi se prvemu ženskemu načelu posrečil naklep, da postane kot Bog, povsod navzoč, potem bi se vse duhovne oblike razkrojile. Kajti del negativne moči, ki vsebuje otroštvo, bi stekel ponovno nazaj v pramoč. Z razkrojem vseh duhovnih oblik bi nastalo prvotno načelo izenačenosti: polovica negativne in polovica pozitivne moči. V vzhodnih naukih še danes delno obstaja ta misel izenačenosti (pol pozitivne in pol negativne moči), ker ne poznajo dokončnega stvariteljskega akta Boga do podrobnosti. Zato mnogo ljudi, zlasti z vzhoda, ne more sprejeti sovladarja, Mene, Kristusa. S tem pa tudi ne delne moči pramoči, Moje Božje dediščine, ki je odrešenje vseh duš. Zato še danes obstaja predvsem na vzhodu nazor o razkroju vseh oblik.

Padec, ki se imenuje tudi padec angelov, izhaja iz tega dogodka med stvarjenjem in je turbulenca, ki še obstaja. Nihajno se je ta turbulenca tako zgostila, da je postala trdna snov, imenuje se materija. Po delni moči pramoči, po Kristusovi moči, Jaz Sem, vse duše ponovno dosežejo čistost in najdejo spet nazaj v Božjo enost, pri čemer jim Bog dopušča svobodno voljo. Z razdelitvijo Svoje dediščine, ki v vsakem bitju deluje kot iskra, sem preprečil razkroj vseh oblik. Jaz, Kristus, Odrešitelj vseh duš, bom s Svojo dediščino, z delno močjo pramoči, ponovno vzpostavil absolutno kozmično enost, ki ustreza večnemu načrtu stvarjenja.

Materija je manifestacija negativnih miselnih

oblik in, s stališča Duha, navidezna,

to pomeni minljiva

V milijonih let se je turbulenca, ki so jo povzročila padla bitja, čedalje bolj zgoščala. Nasprotna občutja in misli hoteti imeti nekaj v lasti, nekaj imeti ali biti, so se oblikovala in se oblikujejo v podobi zgoščenega sevanja, materije. Najmočnejnša kristalizacija, materija, ni nič drugega kot manifestacija miselnih oblik. Nastala je zaradi napačnega sveta občutkov in misli padlih bitij - pa tudi duhovnih bitij, ki so hotela pomagati padlim bratom in sestram, padlim bitjem, a so se zapletla v materijo. Materija, grobosnovno - je, gledano s stališča Duha, samo relativna in ni resničnost. Je videz, a ne bit. Tudi delno matarialni svetovi in ravni očiščevanja so nastali zaradi misli padca: hoteti biti kot Bog, a ne biti božanski. Bog je povsod navzoč in božansko je bitje, ki zaradi svoje visoke zavesti vidi in doživi v sebi vse, kar se dogaja v neskončnosti.

Odrešilna moč varuje in pomaga voljnim

dušam in ljudem na razvojni poti

nazaj k Bogu

Delna moč pramoči, Kristusova moč, je dejavna v zakonu vzroka in učinka in bo delovala tako dolgo, dokler ne bodo vse duše zapustile kolesa ponovnih utelešenj. Kolo ponovnih rojstev sestavljajo štiri ravni očiščevanja. Razvojna pot duše iz zakona setve in žetve se začne z uresničevanjem večnih zakonov. Moja odrešilna moč deluje močneje v utelešenih dušah, v ljudeh, kot pa v breztelesnih dušah, ki so v krajih očiščevanja. Milost, ki se zliva v dušo in človeka, varuje hkrati voljno dušo in človeka, ki si prizadeva za popolnost. Bogu vdan človek potrebuje zaščito Moje povečane milosti zlasti na začetku, ko dela prve korake na razvojni poti k Bogu. Kajti na Zemlji živijo skupaj na najožjem prostoru ljudje z različnimi stopnjami zavesti, zaradi česar je nevarnost obojestranske obremenitve zelo velika. Na najožjem prostoru živijo ljudje, ki si prizadevajo za čistost in neomadeževanost - in ljudje, ki služijo svoji nenravnosti, ki odpošiljajo napadalnost in zmerjajo svoje bližnje, če le-ti ne izvajajo, kar oni želijo.

Kristus daje to razodetje,

da bi duše in ljudi obudil v življenje

Da bi vse duše same spoznale in izkusile ter v sebi doživele izvor svojega življenja, se razodevam Jaz, Kristus, Sin živega večnega Očeta, sovladar nebes, Odrešitelj vseh duš in ljudi. Da bodo duše in ljudje pravilno razumeli zakone ljubezni in življenja in se jih bodo naučili sprejemati, dajem čedalje globlje vpoglede v večno vladajoči zakon, v življenje.

Tudi to razodetje iz Mojega Duha naj da ponovno vpoglede v življenje duha – ter naj pomaga mnogim dušam in ljudem do notranje svobode in življenja v Duhu Mojega in njihovega Očeta. Duše in ljudje naj se zavedajo moči občutkov, misli, besed in dejanj, ki oblikujejo njihovo življenje, ki jih lahko osvobajajo – ali pa prinesejo stiske, revščino, skrbi in bolezni, odvisno od tega, kako duša občuti ter kako človek misli in deluje.

Človek sam gradi in oblikuje svojo usodo. Njegovi občutki, misli, besede in dejanja so zidaki srečnega življenja – ali življenja v stiski, revščini, bolezni in trpljenju. Kar je v njegovi duši, svetloba ali senca, to se mu razodene v njegovem zemeljskem življenju. Moja razodetja spoznajte in razumite smiselno, da bodo stopile v ospredje globoke modrosti, ki povedo več kot črke same. Beseda kot taka malo pove. Nihanje, ki teče iz Mene, večnega Duha, v besedo, dopušča spoznanje globokih modrosti, resnice. Kar človek lahko dojame in razume iz Mojih besed, ki so nihanja, prebudi dušo in človeka k življenju v Meni, Duhu. Človek postane sprejemljiv za večno resnico; kajti kdor je iz resnice, ta pozna Moj glas. Moje ovce poznajo Moj glas."

Knjigo je izdalo Univerzalno življenje

http://www.univerzalno-zivljenje.si/ul/index.html

Vseeno kaj te teži - pomagam ti, če sprejmeš mojo pomoč - Kristusove besede po Gabriele, Božji prerokinji in poslanki za današnji čas

Vseeno kaj te teži - pomagam ti, če sprejmeš Mojo pomoč

Božje preroško zdravljenje - Razodetje Kristusa Boga z dne 27.2.1994

Ameriški psihiater George G. Ritchie je v času klinične smrti doživel Kristusovo vodstvo, kar je popolnoma spremenilo njegovo življenje. O tem svojem doživetju je kasneje napisal tudi knjigo

George G. Ritchie je bil rojen v Richmondu. Konec septembra 1943, ko je bil star 20 let, se je kot rekrut peljal v taborišče Barkeley (Texas), na obvezno izvežbanje. "Bil sem poln idealizma", piše v svoji knjigi, "da bom dobil vojno in potolkel naciste."

Decembra, ko je bilo okoli 10°C pod ničlo, se je prehladil in dobil visoko vročino (39°C). Zato so ga odpeljali bolnišnico Lazaret. "Pri vsem skupaj me je skrbelo samo to, da je bil že enajsti december", piše naprej, "osemnajstega decembra bi namreč moral že sedeti na vlaku za Virginijo. Pravkar so mi namreč odobrili najčudovitejšo premestitev, ki je je bil kdaj deležen kak dvajsetletni začetnik v armadi Združenih držav." Začel naj bi namreč s študijem na Virginijski medicinski fakulteti v svojem rojstnem mestu Richmond, da bi po posebnem izobraževalnem programu armade Združenih držav postal zdravnik.

Toda ni šlo po načrtu. Temperatura mu je vse tiste dni, ko je bil poln pričakovanja in je napeto štel dneve, ki so mu bili še na voljo, da ozdravi, zelo nihala. Padla mu je že na povsem normalno in se nenadoma spet zelo dvignila. Neprestano je prelistaval vozni red, ki ga je imel ves čas na nočni omarici ob postelji in zadnje dni ga je moral nekajkrat spremeniti. Nazadnje so se dogovorili za zadnjo možno varianto, da bo še lahko pravočasno prispel v Virginijo.

Toda tisto jutro, ko se je zbudil, je vedel, da ima spet visoko vročino. To je sicer hotel prikriti, toda ni mu uspelo. Takoj so ga odpeljali na rentgensko slikanje in to je zadnje, česar se še spominja.

Ko se je prebudil in hotel pogledati na uro, je videl, da so mu jo vzeli. Prav tako je pogrešal vse svoje stvari od voznega reda do uniforme. Spomnil se je, da so ga peljali na rentgen in ugotovil, da je očitno padel v nezavest. Nato pa se je spomnil, da bo zamudil vlak. Skočil je iz postelje in začel iskati obleko, toda ko je hotel pogledati pod posteljo, je okamenel. "V postelji je nekdo ležal", piše. "Stopil sem korak bliže. Precej mlad moški s kratkimi rjavimi lasmi. Bil je zelo miren. Ampak …, to vendar ni mogoče. Saj sem pravkar vstal iz te postelje! Skrivnost me je zaposlovala kratek trenutek; bilo je preveč tuje, da bi o tem razmišljel – in sploh, saj nimam časa."

Odpravil se je iskat obleko. Nenadoma je zagledal narednika in srečen se je odpravil proti njemu. Ta dogodek opisuje tako:

"'Oprostite mi, narednik', sem rekel, 'ste morda videli oddelčnega bolničarja?' Ni mi odgovoril. Niti pošteno pogledal me ni. Šel je naravnost proti meni, ne da bi upočasnil korak. 'Pazite vendar!' sem zavpil in odskočil stran. V naslednjem trenutku je bil že mimo mene in naprej po hodniku, tako, kot da bi me sploh ne bil videl, jaz pa nisem mogel dojeti, zakaj se nisva zaletela."

Nata pa je na koncu hodnika našel vrata, ki so vodila ven. Pohitel je skoznje. Vedel je, da je že zamudil vlak, toda prepričan je bil, da bo našel še kakšno možnost. Ko je bil zunaj, je odbrzel tako hitro, kakor še nikoli v življenju.

Temperature ni čutil in ko je pogledal navzdol, pod seboj ni videl zemlje, ampak vršičke in nekaj grmov. "Razum mi je skušal dopovedati, da je to, kar pravkar počnem, nemogoče, pa vendar … zgodilo se je. To je vendar smešno. Človeško bitje ne more leteti – sploh pa sem za letalo dosti prenizko. Šel sem v Richmond in tja sem lahko hitel stokrat hitreje, kot bi zmogel katerikoli vlak na zemlji."

Kmalu se je začel gibati počasneje in se nato popolnoma ustavil. Ko je mimoidoče hotel vprašati, v katerem mestu se nahaja, mu nihče ni odgovoril. Nato, ko se je hotel nasloniti na podporno vrv nekega telefonskega droga, da bi vse skupaj premislil, pa je opazil, da je šlo njegovo telo skozi to vrv. Takrat se je zavedel, da je očitno na nek nemogoč, nepredstavljiv način izgubil svoje telo, svojo sposobnost, da prime stvari, da pride v stik s tem svetom. Zdaj je razumel, zakaj mu ljudje niso odgovarjali, saj ga niso niti videli niti slišali. In spomnil se je mladeniča, ki je ležal v njegovi postelji.

Postalo mu je jasno, da ga tudi na fakulteti ne bo nihče opazil. Zato se je odpravil nazaj proti bolnišnici Lazaret, od koder je bil odšel. Začel je iskati vojaka, ki ga je zjutraj videl ležati v svoji postelji in za katerega je pred kratkim ugotovil, da je on sam. Toda tam je bilo okoli 200 barak in v njih okoli 5000 vojakov in bili so si podobni kot jajce jajcu, vsi enako obriti in v enakih uniformah. Iskal je in iskal, vedno znova in znova je preiskal eno barako za drugo. Nenadoma se je spomnil, da je na prstu nosil oniksov oval z zlato sovo. Spet je začel od začetka. Nenadoma je trznil. "Tukaj je bil nekdo v postelji", pripoveduje, "z rjuho, potegnjeno čez vse telo, samo roke so gledale izpod odeje. Na tretjem prstu leve roke je bila majhna zlata sova v ovalu črnega oniksa."

        "Počasi sem se bližal z očmi, prikovanimi na roko. Ob tem sem občutil nekaj strašnega. Celo ob pridušeni nočni lučki sem lahko videl, da je bila preveč bela, preveč gladka. Kje sem že videl tako roko? Spomnil sem se: papa Dabney je takole ležal v svoji krsti v Moss Sidu.

Odneslo me je nazaj k vratom. Možakar v tejle postelji je bil mrtev! Začutil sem enak odpor kot zadnjikrat, ko sem v enem od prostorov stal nasproti nekemu mrtvaku. Toda ... če je to moj prstan, potem - sem to jaz, moj od mene ločeni del, ki tukaj leži pod rjuho. Mar to pomeni, da sem...

Bilo je prvič v vsem tem velikem doživljaju, da se je v povezavi s tem, kar se je dogajalo, pojavila beseda "smrt".

Pa saj vendar nisem mrtev! Le kako bi mogel biti hkrati mrtev in popolnoma buden? Razmišljal sem. Doživljal izkušnje. Smrt je bila nekaj drugega. Smrt je bila... enostavno nisem vedel, kaj. Pobledeti. Nič. Jaz sem bil jaz, popolnoma buden, samo brez telesa, s katerim sem se sicer gibal.

Kot zmešan sem zagrabil po rjuhi in jo skušal potegniti dol, poskusil sem odkriti postavo v postelji. Toda vsa moja naprezanja niso povzročila niti najmanjšega premika zraka v tem malem prostoru.

Preplavljen z obupom sem se končno zrušil pred posteljo. Ali bolje rečeno, to sem naredil v duhu: v resnici moja raztelesena bit ni bila v nikakršni povezavi s tem. Tam, prav tam je bila moja lastna postava in substanca, vendar tako daleč od mene, kot bi bila stanovala na različnih planetih. Je bila to smrt? Ločitev enega dela osebnosti od preostalega?

Nisem si bil gotov. Luč v prostoru se je začela spreminjati; nenadoma sem opazil, da postaja svetleje, mnogo svetleje, kot je bilo še malo prej. Oziral sem se po nočni svetilki na omarici. Zagotovo ni mogoče, da bi ena sama petnajstvatna žarnica mogla dajati toliko svetlobe.

Bil sem neznansko začuden, ker je svetloba naraščala. Prihajala ni od nikoder in zdelo se je, da je povsod naenkrat. Vse žarnice sveta tega ne zmorejo! Bilo je nemogoče svetlo: bilo je kot bleščava milijon naenkrat vklopljenih varilnih gorilcev. Sredi mojega čudenja me je obšla nepesniška misel, ki se mi je verjetno prikradla zaradi mojih nekdanjih vseučiliščnihnih učnih ur iz biologije. 'Kako vesel sem, da sedaj, v tem trenutku, nimam fizioloških oči', sem si rekel. 'Ta luč bi mi požgala mrežnico v desetinki sekunde.'

Ne, sem se popravil, ne luč.

On!

On bi bil preveč bleščav, da bi ga mogel pogledati. Kajti sedaj sem uvidel, da ni bilo svetilka, temveč mož, ki je vstopil v proster, ali bolje, mož iz svetlobe, čeprav je bilo to za moj razum prav tako nemogoče kot nepopisna silovitost svetlosti, ki je tvorila njegovo postavo.

         V trenutku, ko sem ga opazil, se je v moji zavesti sam od sebe pojavil ukaz. 'Vstani.' Beseda je prišla iz moje notranjosti, verdar je bila tako gospodovalna, kot niso bile moje misli nikoli.

Skočil sem na noge in ko sem to storil, me je obšla presenetljiva gotovost: 'Si v navzočnosti Božjega Sina.'

In spet je kot sama od sebe v meni nastala predstava, toda ne kot misel ali ugibanje. Bilo je neke vrste védenje, bliskovito in popolno. 0 njem so mi bila znana še druga dejstva. Eno od njih, na primer, je bilo, da je on najpopolnejše človeško bitje, za katerega sem kdaj slišal. Če je bil to Božji Sin, potem mu je ime Jezus. Toda... to ni bil Jezus iz mojih nedeljskih učbenikov. Tisti Jezus je bil prijazen, ljubezniv, razumevajoč in verjetno malo slab. Ta oseba tukaj pa je moč sama, starejša kot čas in vendarle sodobnejša kot kdorkoli, za kogar sem vedel.

Predvsem sem bil v svoji čudežni notranji gotovosti prepričan, da me ta mož ljubi. Njegova brezpogojna ljubezen je bila daleč večja od moči, ki jo je izžarevala njegova navzočnost. Nadvse presenetljiva ljubezen. Ljubezen zunaj vseh mojih najsmelejših predstav. Ta ljubezen je poznala vse moje neljubeče vzgibe - trpinčenja z mojo mačeho, moj eksplozivni temperament, seksualne misli, ki jih nisem uspel spraviti pod nadzor, vsako prostaško, sebično misel in njeno izvedbo od dneva mojega rojstva - sprejel me je in ljubil takega, kot sem bil.

Če rečem, da je vedel vse o meni, moram povedati, da je bilo vse to preprosto vidno dejstvo. Kajti hkrati z njegovo bleščečo prisotnostjo - ko o tem pripovedujem, moram govoriti o vsakem posebej - se je bila v prostoru pojavila tudi vsaka posamez­na epizoda mojega življenja. Vse, kar se je kdaj dogodilo v zvezi z menoj, je bilo enostavno tukaj, popolnoma vidno, hkrati in tekoče, tako, kot če bi se v nekem trenutku dogajalo vse naenkrat.

Kako je bilo to mogoče, nisem vedel. Nikoli v življenju nisem izkusil kakšnega takega življenjskega prostora kot se mi je pravkar dogajal. Še vedno je bilo videti enoposteljno sobico, vendar naju ni več utesnjevala. Nasprotno, na vseh straneh okrog naju je bilo nekaj, kar bi lahko opisal kot neke vrste zidno slikarijo - le da so bile postave trodimenzionalne, se tako tudi gibale in govorile.

In očitno so bile mnoge od teh postav jaz sam. Kot začaran sem strmel vase, kako pred tablo na zidu stojim v tretjem razredu. Kako prejemam Orlovo odlikovanje od svoje skupine tabornikov. Kako porivam papa Dabneya na verando v Moss Sidu. Videl sem se kot majceno, poldrugi kilogram težko dete, ki v inkubatorju hlasta za zrakom. Hkrati sem videl (kazalo je, da ni 'prej' ali 'kasneje'), kako me s carskim rezom osvobajajo iz maternice bolne in umirajoče mlade žene, ki je nikoli nisem zares dobil pred oči.

Videl sem se nekaj mesecev starejšega, kako sedim v naročju prijazne žene s srebrnimi očali in krivim nosom. Tri leta staro dekletce, ki se je igralo na tleh poleg naju, mora biti Mary Jane, kot se je ne morem spominjati v tej starosti. Ampak gospodična Williams je bila videti natanko takšna, kot sem jo poznal. Pojavila se je v mnogih prizorih; z izrazom dolgo pozabljenega hrepenenja sem uvidel, kako zelo sem jo imel rad.

Stran za stranjo sem v prizorih videl, kako je oče pripeljal v Moss Side vitko, šibko rjavolasko, ženo, ki jo je želel poročiti. Videl sem Mary Jane in sebe pri selitvi v hišo na Brooški cesti številka 4306, opazoval sem se, kako bojazljivo stojim poleg okna v jedilnici, poln hrepenenja, da bi šel ven, a tudi poln strahu pred fantom, ki je stanoval blizu nas.

Razen lepih prizorov so bili tudi strašni. Opazoval sem se, kako me je tisti fant pretepel, videl svoje ponižanje, ko je moja sestra tekla iz hiše, da bi se borila zame. Videl sem se v solzah, ko se je oče poslavljal za teden dni, za dva, za mesec; njegovo delo nam ga je vzelo za vedno.

Mnogo bede je prvotno nastalo v meni samem. Videl sem se, kako se odvračam od svoje mačehe, ko se je nagibala nad menoj, da me poljubi za lahko noč, videl sem celo tisto misel: 'Te žene ne bom imel rad. Moja mama je umrla. Gospodična Wiliams je odšla. Če jo bom imel rad, bo tudi ona odšla.' Videl sem se starega deset let, kako stojim ob tisti mizi v jedilnici, ko gre oče v bolnišnico, da pripelje domov najinega novega bratca Henryja. Videl sem se, kako sem se odločil, še preden sem ga utegnil videti, da tega novinca ne bom imel rad.

Bilo je še mnogo drugih prizorov, stotine, tisoče, vseh osvetljenih z gorečo lučjo, v nekem stanju, v katerem je kazalo, da čas stoji. Normalno bi bili potrebni tedni samo za to, da bi bežno preletel vse te mnoge dogodke, vendar sem imel vtis, da niso bile pretekle niti minute.

Opazoval sem našo selitev; star sem bil dvanajst let. Bila je nova hiša v zahodnem delu Richmonda. Videl sem novo kolo, ki sta mi ga podarila papa in mama Dabney in sebe, kako se tisočkrat vozim čez železniški most, da bi ju obiskal v Moss Sidu.

Videl sem se prihajati domov na zahodno stran, tistega popoldneva, ko sem na pločniku našel treske balzamovega lesa. To je bilo vse, kar je ostalo od velikega modela letala, ki sem ga bil zlepil košček za koščkom. Videl sem se zaslepljenega od jeze na tri leta starega Henryja, ko je dejanje priznal, videl sem pa tudi mojo postopno otrditev, potem ko sem se zlovoljno odvrnil od vse družine.

Tu so bile tudi epizode iz mojih visokošolskih let - sestanki z dekleti, izpiti iz kemije, ali trenutek, ko sem najhitreje na šoli pretekel miljo. Videl sem zaključni izpit, svoj vstop na richmondsko vseučilišče. Ves ta čas sem lahko opazoval svojo trdovratnost do krušne matere, polbrata Henryja in celo do male Bruce Gordon. Videl sem očeta prihajati domov v majorski uniformi, sebe, kako grem na pošto, da se dam prostovoljno zapisati v obrambno službo, opazoval sem nabor v taborišču Lee in kako stopam, skupaj s stotinami rekrutov, na vlak za taborišče Barkeley...

Vsaka podrobnost nekega dvajsetletnega življenja je bila vidna. Dobro, slabo, viški, tisto, zaradi česar bi se vdrl v zemljo. In ob tej vseobsegajoči predstavi je nastalo vprašanje, prisotno v vsakem prizoru in prav kakor zanje je kazalo, da ga vodi svetloba poleg mene.

'Kaj si napravil s svojim življenjem?'

Očitno to ni bilo tiste vrste vprašanje, ki bi zahtevalo odgovor, kajti kar sem bil sam hotel napraviti s svojim življenjem, je bilo jasno razbrati. Na vsak način pa je prišel ta popolni priklic preteklosti z vsemi podrobnostmi in brezhibno od njega, ne od mene. Sam bi se ne bil mogel spomniti niti desetine vsega, kar sem lahko opazoval, dokler mi ni tega on pokazal.

'Kaj si napravil s svojim življenjem?'

Zdelo se je, da se vprašanje nanaša na vrednote in ne na dejstva: Kaj si napravil z dragocenim časom, ki ti je bil dodeljen? In pri tem vse razjasnjujočem vprašanju, ki se mi je porodilo iz tistih splošnih danosti neke tako rekoč tipične mladosti, moje življenje ni bilo le dolgočasno, temveč tudi nepomembno. Mar res nisem napravil nič trajnega, nič pomembnega? Obupano sem iskal za nečem, kar bi utegnilo biti dragoceno v luči te bleščeče resničnosti.

Pa ne da bi šlo za kakšne posebno v nebo vpijoče grehe, to so bila bolj seksualna nagnjenja in skrivanja večine najstnikov. Dasiravno ni bilo posebno grozljivih pre­padov, tudi ni bilo posebnih višav. Samo brezkončno, kratkovidno, hrupno ukvarja­nje s samim seboj. Mar nisem nikoli zmogel priti čez svoje trenutne interese, nisem nikoli storil nekaj, kar bi drugi ljudje lahko priznali kot dragoceno? In potem sem se, končno vendarle, domislil nečesa, najponosnejšega trenutka svojega življenja:

"Dobil sem taborniško odlikovanje 'Orel'!"

In spet je kazalo, da prihajajo besede od navzočnosti poleg mene: 'To te je počastilo'.

To je držalo. Lahko sem videl samega sebe stati v središču kroga odlikovancev, pordelega od ponosa, vsa družina in moji prijatelji so upirali oči vame. Jaz, jaz, jaz – vedno v središču. Torej v mojem življenju ni bilo časa, v katerem bi svoj prostor izpraznil za drugega?

Potem sem se videl, enajstletnega, kako pri maši korakam v prednji del cerkve, da bi prosil Jezusa, naj postane gospodar mojega življenja. Toda videl sem, kako hitro se je prva navdušenost prelevila v otopelo rutino: v cerkveno nedeljo. Še huje, videl sem samozadovoljstvo in samospoštovanje, s katerima sem hodil tja. Bil sem boljši od otrok, ki niso prihajali v cerkev. Bil sem celo boljši od mnogih drugih, ki so prihajali: moja značka o rednem obiskovanju je pričala o tem.

Nato sem začel kazati na svoje predmedicinske tečaje, kako hočem postati zdravnik, da bi pomagal ljudem. Toda poleg prizorov iz predavalnice je bilo videti cadillaca in zasebno letalo – misli prav tako vidne kot dejanja, očitno zahvaljujoč vseprežemajoči luči.

Potem pa se je v meni bliskovito pojavil odpor do samega vprašanja. To pa ni bilo pošteno! Seveda nisem naredil nič iz svojega življenja! Nisem imel časa. Kako lahko takole sodimo osebo, ki še pošteno živeti ni začela?

Kakorkoli, v odgovoru ni bilo zaslediti niti trohice sodbe. 'Smrt', je bilo pove­dano neskončno ljubeznivo, 'lahko pride v vsaki starosti'.

Jasno. Vedel sem, da lahko umrejo tudi dojenčki in majhni otroci. Vendar pa sem vedno mislil, da mi pripada eno polno življenjsko obdobje.

'Kaj pa je z zavarovalnino, ki naj bi jo prejel pri sedemdesetih?' Izustil sem, v tej odtujeni resničnosti, v kateri se je pogovor odvijal prek misli namesto prek govora, še preden sem se lahko zadržal. Pred meseci sem bil sklenil življenjsko zavarovanje, ki so ga običajno ponujali v vojaški službi. Menda nisem v svoji podza­vesti verjel, da mi ta košček papirja lahko jamči življenje? Že prej sem slutil, da v navzočnosti poleg mene tiči tudi veselost, sedaj sem bil o tem lahko prepričan: zdelo se je, da bleščava vibrira in utripa v neke vrste svetem krohotu - ne zaradi mene in moje neumnosti, ni bilo zasmeha, temveč veselost, ki se je trudila povedati, da vsem napakam in tragedijam navkljub vedno ohrani radost.